Županova nova oblačila

Ne bom  komentirala županove nove obleke, saj bi lahko postala preveč žaljiva in hudobna.

Pravijo, da je lahko je kritizirati in pametovati po bitki, zato bom zdaj konstruktivna.

Večina zaposlenih ljudi je v prostem času doma v udobnih, domačih, nekonvencionalnih oblačilih. V službi pa, odvisno od poklica, delovnega mesta in položaja, potrebujejo ustrezna in primerna oblačila. 

Škoda, da se župan ni spomnil in ustanovil podjetje, ki bi izdelovalo delovne obleke za potrebe vseh zaposlenih v o Mariboru. Jaz to zdaj ponujam kot idejo in predlagam:

·        MTT bi ponovno deloval in  bi izdeloval blago, ki bi ga uporabili za izdelavo teh oblačil.

·        Novo podjetje bi zaposlilo oblikovalce, krojače, šivilje, ki bi izdelovali različna oblačila.

·        Lahko bi to razširili še na obutev (?).

Ko govorim o oblačilih, mislim na udobna, sodobna, kvalitetna, namenska, da ne bi kdo mislil, da  želim kitajski model uniform iz starih časov!

Tako bi lahko vsi delodajalci v Mariboru nabavili oblačila za zaposlene za potrebe opravljanja določenega dela.  

Ne vem koliko novih delovnih mest bi s tem zagotovili, to bi bilo potrebno natančno izračunati, ampak, nekaj pa bi le bilo!

Vse to bi lahko bilo uresničljivo in možno, pod pogojem, da bi osnovni in dejanski namen bil pomoč Mariboru in brezposelnim v našem mestu! Morali bi pozabiti na ozke lastniške interese, na dobiček in bogatenje! Pomembno bi bilo, da ljudje delajo in zaslužijo toliko da lahko plačajo položnice in kupijo hrano za družino. Delovanje takšnega podjetja bi moralo temeljiti na solidarnosti in medsebojni pomoči, saj bi se tudi kupci morali zavedati tega, da s tem, ko kupijo proizvod tega domačega podjetja, pomagajo posredno, tudi sebi.

Saj vem, vse to je lahko samo utopična pravljica, ampak, če bi naredili premik v našem mišljenju, bi nam mogoče uspelo.

Mislim, da je bodočnost v domačih podjetjih, kmetijah, delavnicah, ki zagotavljajo delo in dostojno preživetje, saj je to pomembno za vsakega posameznika. Vsako mesto, pokrajina ali država je ozemlje na  katerem živijo konkretni posamezniki, ki imajo pravico do dostojnega življenja.

Mogoče bi Maribor to lahko zagotovil svojim občanom!

http://www.turbosquid.com/3d-models/3ds-max-cloth-design/718014

Medicinske sestre

Bolnišnice so nek tak čuden kraj. So istočasno prijetne in grozljive. Tam se srečujejo in mešajo bolečina in dobro počutje, zdravje in bolezen, življenje in smrt. Zavestno vemo, da so potrebne in smo zadovoljni, da obstajajo in da lahko tam poiščemo pomoč, ko jo potrebujemo, podzavestno se pa bojimo tega, kar nas tam čaka, saj običajno postopki zdravljenja  prinašajo bolečino, nelagodje in negotovost.

Kako pa bo človek sprejel in prenesel ter se odzval na bivanje in zdravljenje v bolnišnici, pa je v največji meri odvisno od tistih, s katerimi se bo tekom vseh faz nekega zdravstvenega postopka, srečeval. Seveda so pomembni tudi materialni pogoji, oprema, čistoča  ustreznost pripomočkov, prostori. Pomembno je, da so prostori čisti, zračni, ustrezno ogrevani ali hlajeni, da so sanitarije urejene in dostopne, da so bolniške postelje udobne in prilagodljive potrebam bolnikov, da so na voljo vse sodobne aparature, ki so potrebne za zdravljenje bolnikov. Spomnim se časov, ko je v bolniških sobah bilo po deset bolnikov, na celem oddelku dve stranišči in en tuš in so hodniki bili pobarvani z zeleno oljno barvo.

Ampak, v bolnišnicah so najbolj  pomembni  ljudje! Odločilnega pomena je t.i. človeški faktor in to na vseh nivojih - od visoko strokovno usposobljenih zdravnikov do tistih, ki skrbijo za čista tla, saj vsi neposredno ali posredno vplivajo na zdravje in dobro počutje bolnika. Pomembno je, da se zavedajo moči in pomena tega vpliva. 

Nekomu, ki je nemočen, prestrašen, bolan, prepuščen tuji oskrbi, veliko pomeni in najbolj pomaga prijazna beseda, blag dotik, nasmeh, dobronamerna šala, ustrezen nasvet. Največ neposrednega stika z bolniki imajo nedvomno medicinske sestre oz. zdravstveni tehniki. Oni so tam, na razpolago podnevi in ponoči, oni  prinašajo zdravila, postiljajo postelje, dajejo injekcije, umivajo, dvigujejo, odnašajo nočne posode, skratka poskrbijo, da so vse potrebe bolnika zadovoljene, da so izvršena vsa zdravnikova navodila in da vse poteka po protokolu. Morajo biti resnično predani svojemu delu, sicer bi bilo skoraj nemogoče usklajevati vseh potreb zasebnega in zahtevnosti poklicnega življenja. Ni čudno, da so na začetku organizirane skrbi za bolnike običajno le-to  prevzemale redovnice, katerim je poleg molitve, skrb za bolnika bila življenjsko poslanstvo. Zdaj pa so to ženske, pa tudi moški, ki imajo družine, in ki morajo biti dobri starši, zakonci  ter dobri in odgovorni delavci, ki morajo svoje skrbi pustiti doma in vso svojo pozitivno energijo prenašati na bolnike ter jim lajšati težave. No, spomnim se tudi obdobja, ki je bilo drugačno in so prijazne medicinske sestre bile redkost; bile so bolj vojaško stroge in ne preveč navdušene nad potrebami bolnikov. Seveda so tudi takrat bile prijazne in humane izjeme.  Zdaj pa sta  pravilna vzgoja in izobraževanje obrodila sadove tako, da srečujemo zdravstvene delavce, ki se zavedajo svojega pomembnega poslanstva in pomena kvalitetnega profesionalnega odnosa. Predano in odgovorno opravljajo svoje delo, menjavajo delovna področja, odvisno od potreb delovnega procesa,  morajo biti na voljo bolnikovim potrebam, prijazni in nasmejani, ob tem prehitro izgorevajo, pa še plačila ne dobijo takšnega, kot bi si ga, po mojem mnenju, zaslužili.

In zdaj pridemo do absurda! Morali bi vrniti preveč izplačane plače! Pa saj to res ne more biti res! Če bi res do tega prišlo,  mislim, da bi to bila kaplja čez rob. Bil bi dokaz neumnosti države, ki je popolnoma izgubila kompas in ki je izgubila stik z resničnim življenjem.

Vsi tisti, ki predlagajo in ki sprejemajo zakone in pravilnike in anekse in novele zakonov, kar tako, na pamet, zaradi »ekonomske računice« (kot gospa Velepič in Naše male klinike), in nam vsem krojijo usodo, bi morali nekaj dni preživeti v nekem delovnem okolju ter tako spoznati kako vse skupaj poteka. Konkretno, za urejanje delovnega  področja in pogojev dela ter plačila zdravstvenikov, pa bi morali nekaj časa preživeti kot bolniki, in to ne v nadstandarnih pogojih,  pač pa v običajnih. Tako bi spoznali, kako pomembno je in kako pravično bi bilo, da bi tisti, ki bi štiriindvajset ur neposredno skrbel za njihovo zdravljenje in dobro počutje, bil pošteno nagrajen za svoje delo in predanost. Spoznali bi, kako pomembno je, za kvaliteto celotne zdravstvene oskrbe, da medicinske sestre in zdravstveni tehniki ne izgubijo optimizma in delovnega elana, da ne izgorijo prehitro in da lahko dolgo in s predanostjo opravljajo svoje delo za katero bi bili  dostojno plačani.

Jaz sem to spoznala (žal pa ne sprejemam zakonov), saj sem  pred kratkim preživela nekaj dni na ginekološkem oddelku UKC Maribor in to v času karantene, ko so nastopili izredni pogoji, ki pa so jih zaposleni, kljub velikim organizacijskim težavam, profesionalno in strokovno obvladovali, za kar sem jim hvaležna.

(https://www.facebook.com/notes/medicinske-sestre/zgodovina-uniform-medicinskih-sester-v-angliji/67029578995 )

Miren božič

Običajno se oglašam takrat, ko me nekaj moti. Zdaj pa sem tako vesela in navdušena, da to moram podeliti!

Božič je minil brez pokanja! Čudovito! Nekaj let nazaj sem prav z grozo in zelo slabim občutkom pričakovala december, saj so že v novembru nekateri preizkušali moč in učinkovitost svojih pirotehničnih sredstev. Decembra pa se je začelo zares. Dogajanje je spominjalo na tankovske bitke, katere, na srečo, poznam samo iz filmov. Vsak izhod iz stanovanja v službo, šolo ali trgovino, je bil prava nočna mora, saj nisi vedel od kod bo kaj priletelo in ti počilo pod nogami. Tudi sprehodi po mestu, med stojnicami, so izgubili ves čar.

Da o sprehodih s psi, niti ne govorim. Veliko psov se je v tem času izgubilo, saj so prestrašeni tekali in niso vedeli kam. Moja psička, ki je, priznam, malce posebna, je po prvem poku, ki ga je slišala, ostala prestrašena do približno polovice januarja in je hodila ven samo zgodaj zjutraj, potem pa je ves dan ostala skrita pod mizo.

Spomnim se kako je trpela moja mama, ki je bila težka srčna bolnica in je ob vsakem poku doživela pravi šok. Tako se je praznični čas spremenil v čas strahu in nelagodja. 

Ne bom pozabila polnočnice, pred približno desetimi leti, ko se je zaradi eksplozij, v pravem pomenu besede, stresala mogočna stavba mariborske stolnice. Videla sem ljudi, ki so stali v stranskih ulicah in  čakali, da se prikaže skupina ali posamezniki, namenjeni v stolnico, potem pa so začeli z »obstreljevanjem« z vsemi sredstvi. Med bogoslužjem je zunaj, okoli stolnice tako treskalo, da se je komaj slišal mogočni glas takratnega župnika, gospoda Lipovška.

Silvestrovo pa je bila zgodba za sebe. Ko je odbila polnoč, so šipe v stanovanju tako žvenketale, da sem mislila, da bodo popadale iz okvirjev. Imela sem občutek, da bo stene razneslo. Zjutraj je bila cesta polna saj, pepela, papirčkov in tulcev od petard, raket in vseh ostalih pokajočih in piskajočih pripomočkov. Tisti, ki so se ponoči v opojnosti izživljali s pokanjem, so si zjutraj zaskrbljeno, v treznosti, ogledovali posledice na svoji lastnini.   

Na srečo smo postajali vedno bolj civilizirana družba in smo s pravnimi sredstvi in z vzgojo začeli urejati praznično dogajanje povezano s potrebo po glasnem preganjanju demonov in hudih duhov. Saj še vedno, tu in tam kaj poči. Ampak, v mestu je več ali manj mir. Ali je to posledica ozaveščanja in zavedanja nevarnost za sebe in za druge, ali pa tanjših denarnic, ne vem. Upam, da tisto prvo. Zato upam, da bo takrat, ko bo kriza mimo, in bodo ljudje ponovno imeli dovolj denarja za preživetje in za užitke, še vedno vladala pamet ter zavest o škodljivosti in nevarnosti tovrstne zabave.

Hvaležna sem za miren december in miren božič.

Čakam, da mine še silvestrovanje. Upam, da bo takšno, kot je bil letošnji božič.

Novo leto pa naj bo mirno, modro, ustvarjalno in povezovalno!    

Običajna, tipična, povprečna… VEČINA

Zadnje čase nisem tolerantna.  

Zadnjič sem se razburjala zaradi potrebe po dobrodelnosti.

Zdaj se razburjam zaradi zgodb o uspehu. To je približno tako, kot so bile včasih pravljice o ubogih sirotah, ki so postale princeske. Samo, bilo je vedno veliko sirot in pastork in revnih deklic, ampak samo ena je postala princeska!

Nimam nič proti uspešnim! Super, da so uspeli, jim privoščim. Ampak, malo jih je! Enemu, na ne vem koliko tisoč, uspe postaviti in začeti uspešen posel. Ima pravo idejo in prave sposobnosti, pa še nekaj sredstev zraven in zgodba o uspehu je tu!  In potem dalje poslušamo druge vrste pravljico, kako je vse to možno, samo potruditi se je treba, treba je imeti pogum, treba je poiskati tržno nišo in tako naprej…

Ampak, to ni tako enostavno. Da to narediš moraš imeti določene sposobnosti in znanje!

Vsi tega nimajo! Priznajmo, večina ljudi pa je navadnih, običajnih, povprečnih. Imajo povprečne sposobnosti in povprečno znanje.  Nekateri so tudi malo manj običajni in tem je še težje. Zaradi takšnih pravljičnih uspešnih zgodb, ki so nekakšni poskusi dviganja optimizma nacije, se povprečni ljudje začenjajo počutiti  nesposobne in nekoristne, saj jim trenutno težko uspeva golo preživetje, kaj šele nekakšen veliki preboj v skupino uspešnih.  Veliko jih je brez dela, nekateri delajo  pa ne dobijo plačila, nekateri poskušajo s s.p.-ji, nekaterim uspe, večina pa ne.

Zdaj bi bile resnično  primerne  zgodbe tiste, ki bi govorile  o uspehu običajnega, povprečnega zidarja, ključavničarja, šivilje, učiteljice, natakarja, ekonomista, strojnika, zdravnice…. ki so (samo)zaposleni in imajo redno plačo s katero lahko dostojno pokrijejo stroške preživetja, pa še za kakšen sladoled jim ostane!

To bi bile prave zgodbe o uspešnosti običajne, povprečne, tipične večine naroda! To bi potrebovali zdaj, da bi se vsaj malo izboljšala samopodoba povprečnega, običajnega, navadnega človeka. Saj to smo mi, večina!