Medicinske sestre

Bolnišnice so nek tak čuden kraj. So istočasno prijetne in grozljive. Tam se srečujejo in mešajo bolečina in dobro počutje, zdravje in bolezen, življenje in smrt. Zavestno vemo, da so potrebne in smo zadovoljni, da obstajajo in da lahko tam poiščemo pomoč, ko jo potrebujemo, podzavestno se pa bojimo tega, kar nas tam čaka, saj običajno postopki zdravljenja  prinašajo bolečino, nelagodje in negotovost.

Kako pa bo človek sprejel in prenesel ter se odzval na bivanje in zdravljenje v bolnišnici, pa je v največji meri odvisno od tistih, s katerimi se bo tekom vseh faz nekega zdravstvenega postopka, srečeval. Seveda so pomembni tudi materialni pogoji, oprema, čistoča  ustreznost pripomočkov, prostori. Pomembno je, da so prostori čisti, zračni, ustrezno ogrevani ali hlajeni, da so sanitarije urejene in dostopne, da so bolniške postelje udobne in prilagodljive potrebam bolnikov, da so na voljo vse sodobne aparature, ki so potrebne za zdravljenje bolnikov. Spomnim se časov, ko je v bolniških sobah bilo po deset bolnikov, na celem oddelku dve stranišči in en tuš in so hodniki bili pobarvani z zeleno oljno barvo.

Ampak, v bolnišnicah so najbolj  pomembni  ljudje! Odločilnega pomena je t.i. človeški faktor in to na vseh nivojih - od visoko strokovno usposobljenih zdravnikov do tistih, ki skrbijo za čista tla, saj vsi neposredno ali posredno vplivajo na zdravje in dobro počutje bolnika. Pomembno je, da se zavedajo moči in pomena tega vpliva. 

Nekomu, ki je nemočen, prestrašen, bolan, prepuščen tuji oskrbi, veliko pomeni in najbolj pomaga prijazna beseda, blag dotik, nasmeh, dobronamerna šala, ustrezen nasvet. Največ neposrednega stika z bolniki imajo nedvomno medicinske sestre oz. zdravstveni tehniki. Oni so tam, na razpolago podnevi in ponoči, oni  prinašajo zdravila, postiljajo postelje, dajejo injekcije, umivajo, dvigujejo, odnašajo nočne posode, skratka poskrbijo, da so vse potrebe bolnika zadovoljene, da so izvršena vsa zdravnikova navodila in da vse poteka po protokolu. Morajo biti resnično predani svojemu delu, sicer bi bilo skoraj nemogoče usklajevati vseh potreb zasebnega in zahtevnosti poklicnega življenja. Ni čudno, da so na začetku organizirane skrbi za bolnike običajno le-to  prevzemale redovnice, katerim je poleg molitve, skrb za bolnika bila življenjsko poslanstvo. Zdaj pa so to ženske, pa tudi moški, ki imajo družine, in ki morajo biti dobri starši, zakonci  ter dobri in odgovorni delavci, ki morajo svoje skrbi pustiti doma in vso svojo pozitivno energijo prenašati na bolnike ter jim lajšati težave. No, spomnim se tudi obdobja, ki je bilo drugačno in so prijazne medicinske sestre bile redkost; bile so bolj vojaško stroge in ne preveč navdušene nad potrebami bolnikov. Seveda so tudi takrat bile prijazne in humane izjeme.  Zdaj pa sta  pravilna vzgoja in izobraževanje obrodila sadove tako, da srečujemo zdravstvene delavce, ki se zavedajo svojega pomembnega poslanstva in pomena kvalitetnega profesionalnega odnosa. Predano in odgovorno opravljajo svoje delo, menjavajo delovna področja, odvisno od potreb delovnega procesa,  morajo biti na voljo bolnikovim potrebam, prijazni in nasmejani, ob tem prehitro izgorevajo, pa še plačila ne dobijo takšnega, kot bi si ga, po mojem mnenju, zaslužili.

In zdaj pridemo do absurda! Morali bi vrniti preveč izplačane plače! Pa saj to res ne more biti res! Če bi res do tega prišlo,  mislim, da bi to bila kaplja čez rob. Bil bi dokaz neumnosti države, ki je popolnoma izgubila kompas in ki je izgubila stik z resničnim življenjem.

Vsi tisti, ki predlagajo in ki sprejemajo zakone in pravilnike in anekse in novele zakonov, kar tako, na pamet, zaradi »ekonomske računice« (kot gospa Velepič in Naše male klinike), in nam vsem krojijo usodo, bi morali nekaj dni preživeti v nekem delovnem okolju ter tako spoznati kako vse skupaj poteka. Konkretno, za urejanje delovnega  področja in pogojev dela ter plačila zdravstvenikov, pa bi morali nekaj časa preživeti kot bolniki, in to ne v nadstandarnih pogojih,  pač pa v običajnih. Tako bi spoznali, kako pomembno je in kako pravično bi bilo, da bi tisti, ki bi štiriindvajset ur neposredno skrbel za njihovo zdravljenje in dobro počutje, bil pošteno nagrajen za svoje delo in predanost. Spoznali bi, kako pomembno je, za kvaliteto celotne zdravstvene oskrbe, da medicinske sestre in zdravstveni tehniki ne izgubijo optimizma in delovnega elana, da ne izgorijo prehitro in da lahko dolgo in s predanostjo opravljajo svoje delo za katero bi bili  dostojno plačani.

Jaz sem to spoznala (žal pa ne sprejemam zakonov), saj sem  pred kratkim preživela nekaj dni na ginekološkem oddelku UKC Maribor in to v času karantene, ko so nastopili izredni pogoji, ki pa so jih zaposleni, kljub velikim organizacijskim težavam, profesionalno in strokovno obvladovali, za kar sem jim hvaležna.

(https://www.facebook.com/notes/medicinske-sestre/zgodovina-uniform-medicinskih-sester-v-angliji/67029578995 )