Zadnje čase nisem tolerantna.
Zadnjič sem se razburjala zaradi potrebe po dobrodelnosti.
Zdaj se razburjam zaradi zgodb o uspehu. To je približno
tako, kot so bile včasih pravljice o ubogih sirotah, ki so postale princeske.
Samo, bilo je vedno veliko sirot in pastork in revnih deklic, ampak samo ena je
postala princeska!
Nimam nič proti uspešnim! Super, da so uspeli, jim
privoščim. Ampak, malo jih je! Enemu, na ne vem koliko tisoč, uspe postaviti in
začeti uspešen posel. Ima pravo idejo in prave sposobnosti, pa še nekaj
sredstev zraven in zgodba o uspehu je tu!
In potem dalje poslušamo druge vrste pravljico, kako je vse to možno,
samo potruditi se je treba, treba je imeti pogum, treba je poiskati tržno nišo
in tako naprej…
Ampak, to ni tako enostavno. Da to narediš moraš imeti
določene sposobnosti in znanje!
Vsi tega nimajo! Priznajmo, večina ljudi pa je navadnih,
običajnih, povprečnih. Imajo povprečne sposobnosti in povprečno znanje. Nekateri so tudi malo manj običajni in tem je
še težje. Zaradi takšnih pravljičnih uspešnih zgodb, ki so nekakšni poskusi
dviganja optimizma nacije, se povprečni ljudje začenjajo počutiti nesposobne in nekoristne, saj jim trenutno težko
uspeva golo preživetje, kaj šele nekakšen veliki preboj v skupino uspešnih. Veliko jih je brez dela, nekateri delajo pa ne dobijo plačila, nekateri poskušajo s
s.p.-ji, nekaterim uspe, večina pa ne.
Zdaj bi bile resnično
primerne zgodbe tiste, ki bi
govorile o uspehu običajnega,
povprečnega zidarja, ključavničarja, šivilje, učiteljice, natakarja,
ekonomista, strojnika, zdravnice…. ki so (samo)zaposleni in imajo redno plačo s
katero lahko dostojno pokrijejo stroške preživetja, pa še za kakšen sladoled
jim ostane!
To bi bile prave zgodbe o uspešnosti običajne, povprečne,
tipične večine naroda! To bi potrebovali zdaj, da bi se vsaj malo izboljšala
samopodoba povprečnega, običajnega, navadnega človeka. Saj to smo mi, večina!
Ni komentarjev:
Objavite komentar