Nekoč je veljalo, da je Slovenija čista, urejena dežela in
da so Slovenci snažni, da imajo radi red in urejeno okolje ter da se po tem razlikujejo
od ostalih bolj »balkanskih« dežel. Zadnje čase, bolj ko hodim po tem
našem mestu, manj verjamem v to staro prepričanje.
Kot lastnica psa sem vsak dan na cesti, v parku, na
zelenicah v mestu. Že dolgo me mučijo papirji in papirčki, vrečke, ostanki
embalaže, hrane, kozarčki, steklenice, cigaretni ogorki, izpljunki … še najbolj
pa me mučijo pasji iztrebki.
Psov je zelo veliko, odgovornih lastnikov pa malo manj.
Zadnjič sem na Facebooku objavila fotografije iztrebkov, ki
sem jih posnela na zasneženem Tomšičevem drevoredu (zdaj bi ga že lahko
imenovali »pasji drevored«) in to na razdalji 10 metrov – bilo jih je 12 in to
različnih velikosti, oblik in barv. Če
drevored dolg približno 800 m, lahko izračunamo, koliko jih je bilo na celotni
dolžini. Bili so vsepovsod: na stezi, na pločniku, na robu, tam, kjer je sicer zelenica. Lepo so se videli na snegu! Še sreča, saj sem
se jim lahko izmikala ter pazila, da ne stopim
vanje oz. da ne stopi vanje moj pes.
Sicer so bili nekateri lastniki »prebrisani« in so iztrebke pokrili s
snegom. Mogoče so mislili, da potem ta zadeva čudežno izgine! Pozabljajo pa, da
ko pride pomlad in snega ni, vsa nesnaga ostane in se pokaže v vsej svoji
veličini. No, so pa tudi takšni, ki sicer iztrebke spravijo v vrečko, potem pa
vrečko tam tudi pustijo. Ne vem, mogoče verjamejo v nekakšne pasje škrate,
ki s čarovnijo spravijo vrečko v koš!?
Ko se sneg topi, se
iztrebki lepo zlijejo z blatom in hinavsko čakajo na neprevidnega sprehajalca
ali razigranega otroka, ki bo potem to smrdečo brozgo raznesel po cesti ali
stezi ali po svojih oblačilih. Ko zraste trava, se zadeva ponovno skrije in
preži na neprevidneža. Res ne vem, kaj je huje,
če sam stopiš in se »spelješ« ali pa, če se otrok igra v travi in se
zapaca s pasjim »spominkom« ali pa, če pes stopi in potem pride z namazanimi in
smrdečimi tacami v stanovanje.
Kot sem prej povedala, psov je veliko. Nekateri ljudje si
nabavijo psa in verjetno verjamejo v
neko romantično predstavo o zvestem prijatelju, ki je na svetu zato, da
jih razveseljuje in skrbi za njihovo dobro počutje. Redki pomislijo na to, da
je pes tudi obveza in da s sabo prinese veliko skrbi in dolžnosti. Potrebno mu
je zagotoviti primerno bivališče, ustrezno hrano, zdravstveno oskrbo, redne sprehode
in primerno zaposlitev oz. aktivnost. Zelo pomembno je zavedanje, da naš pes ne
sme obremenjevati okolice in ostalih prebivalcev. Imamo pravico imeti psa,
ampak naša pravica ne sme kratiti pravice someščanov do varnega in čistega
okolja ter neoviranega gibanja. Veliko je odgovornih in skrbnih lastnikov,
ampak tisti neodgovorni mečejo slabo luč na vse lastnike in na vse pse!
Najmanj, kar lahko lastniki psov storimo je, da pobiramo
nesnago za svojimi ljubljenčki. Tako kot se usedemo v avto in moramo imeti vozniško dovoljenje s seboj,
moramo imeti sprehajalci psov vedno v žepu vrečke za iztrebke. Potem pa jih
moramo tudi pobrati. Ja, to je res ogabno (vendar potrebno) opravilo, ampak še
bolj ogabno je pustiti kupček ali kup. To puščanje me spominja na srednjeveške navade, ko so se
človeški in živalski iztrebki mešali na mestnih ulicah. No, upam, da do tega ne
bo prišlo!
Mislim, da obstajajo rešitve.
Kot prvo mislim, da bi bilo potrebno uvesti obvezno usposabljanje
za lastnike psov. Vem, da so v zavetišču organizirali tečaj za sprehajalce
psov. Toliko bolj bi bil potreben tečaj oz. usposabljanje za lastnike. Pes je živo bitje s svojimi potrebami, ki lastniku prinašajo dolžnost in odgovornost.
Potrebna bi bila bolj
pogosta oz. redna kontrola mestnih redarjev na krajih, ki so običajna
sprehajališča psov. Tisti, ki ne
pobirajo iztrebkov, bi morali plačati globo. Če malce pretiravam – lahko bi
postavili kamere, ki bi spremljale dogajanja in obnašanje lastnikov psov.
Mogoče bi pa lastniki psov zaposlili in plačali nekoga, ki
bi skrbel za odstranjevanje iztrebkov z javnih in privatnih površin, po katerih
se sprehajajo psi.
Ali pa bi, tako kot za kolesarje, naredili steze za
sprehajanje psov. Takrat bi verjetno vsi pobirali za sabo, saj drugače ne bi
imeli več kam stopit.
Lahko bi uvedli davek na pse. Tako bi se za psa odločili
resnični ljubitelji in odgovorni lastniki, ki se zavedajo vseh radosti in vseh
težav ter dodatnega dela, ki ga prinaša
življenje s psom.
Rešitev bomo morali poiskati, sicer sobivanje živali in
ljudi v mestu ne bo prijetno.
