Nekoč sem, tako kot verjetno večina deklic, sanjala, da bom
igralka. Seveda sem si sebe predstavljala kot prepoznavno in občudovano divo v
stilu Elizabeth Taylor, ki vsa nališpana in čudovito oblečena hodi po
Hollywoodu. Seveda se te sanje niso uresničile, pa tudi naredila nisem nič, da
bi se!
Še sreča, ker zdaj pa sploh
ne bi hotela biti igralka, sploh pa ne gledališka!
Ko gledam, kaj vse
morajo igralci početi na odru, me mine veselje … Še posebej, če njihovo
početje sploh bistveno ne vpliva na sam potek drame oz. ni pomembno za njeno
sporočilo.
Filmski igralci posnamejo nek prizor, za nevarno sceno pa
celo lahko dobijo dvojnika in to je to.
Tisti v gledališču, pa iz dneva v dan, ponavljajo fizično
zahtevne in težke prizore, likom
dajejo dušo in razdajajo čustva.
Meni, ki samo gledam, postane naporno in neprijetno, če je
na odru nekdo celo predstavo bos na eno ali obe nogi, ali če celo dejanje nag
presedi v pepelu, ali če se nekoga poliva in maže z rdečo barvo (to je sploh
»in«), ali če stoji ali se valja v vodi, če se poti pod težkimi oblačili, če govori in diha v
dimu, če skače in dela premete, pleza, ali kriči v mikrofon … Vse to pa samo
zato, da … Pa saj ne vem, zakaj, ker s samim besedilom običajno ni povezano!
Lahko kdo reče, da to spada k igralskemu poklicu. Ja, ali pa tudi ne! Igralci morajo znati
besedilo, morajo imeti govorne in glasovne sposobnosti, morajo se znati vživeti
v lik, morajo razumeti in dojeti bistvo dela, ki ga predstavljajo, morajo se
znati gibati na odru. To morajo!
Sicer se lahko zgodi, da se igralec prelevi v akrobata in
telovadca in izgubi posvečeno vlogo nosilca in darovalca besede! Igralčevo
najmočnejše orožje mora biti glas! Z glasom in besedo mora pritegniti in
osvojiti publiko.
Seveda ta glas ne sme biti oskrunjen z mikrofonom in popačen
z glasnimi zvočniki, ki v gledališki dvorani uničijo ves čar čiste govorjene
besede. Še hujša pa je pretirano glasna
glasbena spremljava, ki na trenutke preglasi igralca in s poudarjanjem določenih
frekvenc ter jakostjo spominja na rock koncert. Pri tem je publika
bolj ogrožena kot igralci, saj so mikrofoni postavljeni pred odrom in zvočniki usmerjeni
proti gledalcem.
Zavedam se, da se svet in z njim tudi teater, spreminjata.
Ampak vse »moderno«, »novo«, »sodobno«, še ne pomeni dobro. Vsi sodobni
gledališki pristopi bi morali biti v pomoč besedilu in bi ga morali podpirati,
ne pa biti sami sebi namen. Tako bi gledalci lahko doživeli tisti pravi
gledališki užitek, ki je, upam, cilj vsakega režiserja in igralca.
Želim si, da bi na oder postavil kakšno dobro dramo, ki bi
od igralcev zahtevala predvsem glasovno govorne sposobnosti. Želim, da predstavijo dramo, ne pa želje in blodnje
režiserja!
Še vedno imam rada gledališče in igralce, me je pa že nekaj
časa pred predstavo malce strah, saj ne vem, kaj me bo tam pričakalo.
