Ob 100 letnici rojstva Margarite Stajnko Rogelj
Margarita Stajnko
Rogelj, profesorica defektologije - logopedinja in surdopedagoginja,
ustanoviteljica Centra za sluh in govor Maribor, začetnica logopedske obravnave
bolnikov na Oddelku za nevrokirurgijo UKC
Maribor, učiteljica in mentorica številnim mlajšim kolegom, velika humanistka
ter terapevtka mnogih otrok in odraslih, ki zaradi različnih vzrokov niso
slišali ali govorili.
Rodila se je 8. junija 1921 slovenskim staršem, poreklom iz
Prlekije, v Beogradu. Otroštvo je preživljala v Beogradu in Nišu, saj je oče
deloval v vojski Kraljevine SHS. Šolanje je nadaljevala v Mariboru v skupnosti
šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. Kot pripravnica si je izbrala ime
Mirjam, ki se je tudi kasneje, kar pogosto, uporabljajo med prijatelji.
Učiteljišče je končala šolskega leta
1940/41.
Po okupaciji so sestre bile izgnane v Bosno in tako je tudi
ona obdobje druge svetovne vojne preživela v Bosni, v Varešu in delala v privatni
šoli. Rada je pripovedovala o lepih
spominih na delo z otroki in o svojih
originalnih pristopih k pouku.
Po vojni je imela zaradi svojega prepričanja kar nekaj težav
glede zaposlitve, vendar je bila zaradi iskrenosti deležna spoštovanja tudi s
strani ideoloških nasprotnikov. Opravljala je različna dela v različnih
ustanovah, ki niso bila ravno povezana z
njeno pedagoško izobrazbo.
Prvo srečanje z gluhimi je doživela leta 1955, ob zaposlitvi
v takratni Gluhomemnici (sedanji Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana). Dobro
je spoznala težave s katerimi se v življenju srečujejo gluhe osebe. Tudi
kasnejšega moža, ki je bil gluh in se je šolal v zavodu, je tam spoznala.
Ob delu je končala študij surdopedagogike in logopedije na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Študij
je nadaljevala v Zagrebu, na Fakulteti za
defektologijo.
Leta 1961 je bila poslana v Maribor z namenom, da tam v
okviru Zdravstvenega doma organizira
logopedske ambulante. To ji je zelo dobro uspelo, kljub težavam, ki so
spremljale začetke dela. Tako je leta 1962 nastal Center za korekcijo sluha in
govora, z logopedskimi ambulantami, kasneje še
z osnovno šolo in predšolskimi oddelki (sedanji Center za sluh in govor Maribor). Ob vsem delu in študiju je
skrbela za družino, ki jo je medtem ustvarila.
Bila je odločna in trmasta vizionarka, ki se ni bala
nasprotovanj ne na političnem ne na strokovnem področju. Če je bila prepričana
o pravilnosti svoje zamisli, se je zanjo borila ne glede na ceno. Tako je med
prvimi v takratni Jugoslaviji pri delu z gluhimi in naglušnimi ter osebami z
govorno jezikovnimi motnajmi, prevzela in začela uvajati verbotonalno metodo prof. Petra
Guberine iz Poliklinike SUVAG v
Zagrebu. Osnovna ideja te metode je razvijanje ostankov sluha pri gluhih in
naglušnih osebah ter razvijanje govora s pomočjo poslušanja. V tistem času
(50ta leta prejšnjega stoletja) še ni bilo tako izpopolnjenih slušnih
pripomočkov, kot jih poznamo sedaj. Prav tako družba še ni imela toliko posluha
za osebe s posebnimi potrebami, kot jih ima sedaj. Zato so se te osebe bile
prisiljene prilagajati družbi in ne obratno, kot je to trend v današnjem času. Verbotonalna
metoda je ponujala aparature za individualno in skupinsko rehabilitacijo
poslušanja in govora, njeni postopki so temeljili na principih delovanja
možganov in povezovanja ter medsebojnega vplivanja vseh možganskih področij. To je bila izredno
napredna, originalna metoda. Je pa res, da je izvajanje zahtevalo veliko
znanja, napora in sredstev, kar pa je včasih povzročalo težave. S tovrstnim
usposabljanjem gluhih in naglušnih je Margarita Stajnko Rogelj želela doseči
njihovo kvalitetno integracijo v slišeče okolje ter lažje in bolj neodvisno življenje.
Sploh pa je integracija oseb s posebnimi potrebami v družbo,
bila njeno vodilo od samega začetka. Zato so gluhi in naglušni otroci pa tudi otroci
s težjimi govornimi motnjami, ki so se šolali v OŠ centra, in so bili iz
oddaljenih krajev, čez teden, živeli v slišečih rejniških družinah ter tako
bili deležni slušno govornih stimulacij ves čas. Cilj je bil usposobiti otroke za običajno
življenje v slišečem okolju, tako da je bilo že takrat veliko število otrok
vključenih, delno, pri posameznih predmetih, ali v celoti, v večinske osnovne šole, ob individualni obravnavi v
Centru. Večina jih je po končani osnovni šoli
nadaljevala šolanje v večinskih srednjih ali poklicnih šolah.
Spremljala je novosti in imela odličen čut za kakovostna in
uporabna spoznanja, ki jih je oplemenitila še s svojimi izkušnjami. Tako je
prevzela Metodo zavestne sinteze razvoja
(Svesna sinteza razvoja) dr Cvetka Brajovića iz Beograda, ki je bila uporabna v
logopediji, predvsem pri terapiji jecljanja ter pri otrocih z več motnjami.
Delo po tej metodi je celostno zajelo vsa področja življenja obravnavane osebe,
zahtevalo je odgovorno, intenzivno in zavestno sodelovanje.
Poleg osnovne dejavnosti je v Centru ustanovila še šolo za tuje jezike, ki je delala po
globalno-strukturalni avdio-vizualni metodi Poliklinike
SUVAG , ki je del verbotonalnega sistema.
V delovanju Centra je izpostavljala je pomen timskega
sodelovanja. O pomembnih odločitvah za obravnavane osebe in za pripravo
individualnih (zdaj se uporablja izraz – individualizirani) programov dela, je
sodeloval in odločal strokovni tim, ki so ga sestavljali psihologi, zdravniki
specialisti, socialni delavci, logopedi, učitelji - defektologi.
Ves čas je praktično
izvajala terapijo, v oddelkih ali individualno, z osebami vseh starostnih
skupin, ki so imele težave s sluhom,
govorom in jezikom, ne glede na vzrok ali pojavnost motnje.
Kasneje, leta 1977, je v sodelovanju z dr Matejem Lipovškom,
predstojnikom oddelka za nevrokirurgijo UKC Maribor (prej Splošna bolnišnica Maribor), organizirala logopedsko obravnavo
pacientov, ki so se zdravili zaradi možganskih poškodb oziroma bolezni. Tudi na
tem področju je vztrajala in zagovarjala svoje prepričanje o takojšnjem začetku
rehabilitacije (takoj po poškodbi ali operaciji), o intenzivni,
individualizirani obravnavi, o aktivnem in zavestnem sodelovanju pacienta, o timskem delu z zdravnikom in o sodelovanju
z domačim okoljem.
Do sodelavcev je bila zahtevna in je na prvo mesto
postavljala delo oziroma ljudi, ki so prišli v ustanovo po pomoč. Med sodelavci
in strokovnjaki je bila priljubljena pa tudi
osovražena. Ljudje so, ali
sprejemali in razumeli njene poglede in način dela, ali pa so jih
odklanjali in jo kritizirali. Je pa na področju dela z osebami,
ki so imele težave na področju sluha, govora in jezika, naredila veliko
dobrega. Delala je, ni se bala naporov,
zato so tudi sledili uspehi. Verjela je v človeka in njegove sposobnosti, zato
zanjo ni bilo nič nemogoče. Bila je velik optimist. Že najmanjši napredek ji je
pomenil spodbudo k še boljšim rezultatom. Pacienti so jo imeli zelo radi, saj
jim je nesebično pomagala, jih bodrila in se skupaj z njimi veselila napredka.
Ni verjela v neuspeh. Vedno je našla pravo besedo v pravem trenutku. Ljudje so
od nje odhajali pomirjeni in zadovoljni.
Ko se je upokojila, je še vedno bila pripravljena pomagati. Margarita
Stajnko Rogelj ni prenehala z delom – postala je še bolj ustvarjalna. Predavala
je, pisala referate za različna strokovna srečanja, pomagala pedagoškim
delavcem z nasveti. Nekaj časa je
pomagala pri verouku v župniji Limbuš, kjer je do smrti živela pri hčerki
Miriam z vnukoma Timotejem in Irinejem. Veliko pomoči potrebnih otrok in
odraslih je prihajalo k njej po nasvet in dobro besedo.
Nihče ni prerok v svoji deželi, zato je bila bolj zaposlena
in iskana v Polikliniki SUVAG v
Zagrebu kot v Mariboru. Pomagala je pri izobraževanju novih strokovnjakov ter
pri delu z ljudmi s težjimi motnjami. Zato so jo pošiljali tudi v druge SUVAG Centre po svetu (Japonska,
Francija, Španija, Portugalska, Italija) –
prav v Italijo je hodila zelo pogosto. Tam je kljub visoki starosti in
razvijajoči se bolezni, intenzivno delala.
Bolezni se je dolgo in pogumno upirala. Verjela je, da jo
lahko premaga. Telo je že odpovedovalo, duh pa je bil močan. Še iz bolniške
postelje je poslala kakšen nasvet ali strokovno mnenje. Ko pa je bilo njeno
razgibano, ustvarjalno in polno življenje, dopolnjeno, je ob hčerki, zapustila ta, njej ne vedno naklonjeni svet.
Umrla je 20. 4. 2002 in je pokopana na Limbuškem pokopališču.
Tisti, ki smo jo poznali in ji bili blizu, smo lahko
hvaležni za to bogato izkušnjo. Ni bilo vedno lahko biti blizu tako izjemne
osebe, bilo pa je zanimivo, poučno in polno izzivov.
Margarita Stajnko Rogelj nam je lahko všeč ali pa ne, vendar
je s svojim delom dokazala, da „gluhi lahko slišijo in nemi govorijo“ ter da se iz
skromnih začetkov
lahko razvije nekaj velikega in pomembnega, če le obstaja močna
volja, znanje in jasen cilj.