Želim podati nekaj svojih razmišljanj ob gledanju prispevka v Tedniku, 5. 6. 2023, o jeziku gluhih.
Če pogledamo zgodovino obravnave oseb z okvaro sluha, vidimo, da so bila različna obdobja z različnimi pristopi, kot je zelo dobro in natančno napisal Bogo Jakopič v knjigi Poslušati s srcem (Jakopič, B. Knavs, B. 2007). Gluhi in naglušni so postopoma, z razvojem družbe, od popolne brezpravnosti in nepriznavanja kakršnih koli pravic, počasi dobili možnost obravnave.
Tako so gluhi in naglušni, prav tako, kot vse ostale osebe s posebnimi potrebami, bili odvisni od pomoči in so tudi resnično potrebovali pomoč, ostalih članov družbene skupnosti. In družba jim je, preko zavzetih in humanih posameznikov in kasneje institucij, ponujala to pomoč po svoji vesti, svojih sposobnostih, možnostih in znanju o gluhoti.
Tisti, ki so se ukvarjali s poučevanjem in usposabljanjem gluhih in naglušnih so si pridobivali spoznanja in razvijali pristope, ki bi gluhim in naglušnim omogočili koliko toliko dostojno življenje in jim ponudili enakovredno in enakopravno vključenost v družbo. Glavno vodilo je bilo omogočiti osebam z okvaro sluha sobivanje in komunikacijo z ostalimi, polnočutnimi, v družbi. Tako so razvijali prstno abecedo, branje z ustnic, kretnjo, znakovni jezik, spodbujanje poslušanja z različnimi pripomočki, razvijanje govorjenega jezika, zapisovanje… V nekem obdobju je bila neka metoda bolj sprejemljiva, v drugem spet druga, odvisno od spoznanj stroke in pričakovanj v družbi.
Pogosto se zadnje čase izpostavlja »zloglasni« t.i. Milanski kongres (1880), na katerem je bila uzakonjena oralna metoda in poučevanje govora in knjižnega jezika matične države. Strokovnjaki so zaznali slabosti in neučinkovitost različnih pristopov in so želeli omogočiti gluhim čim bolj enakovredno vključevanje v družbo, ki bi bilo omogočeno z govorno komunikacijo. Seveda je to zahtevalo velike napore tako od gluhih kot od učiteljev. Kako se je poučevanje izvajalo, je bilo odvisno od države in od posamezne ustanove oz. od posameznega učitelja.
Žal, nobeden pristop in nobena metoda ni in nikoli ne bo, popolnoma odpravila gluhote ali naglušnosti in vsega kar to s seboj nosi. Sicer zdaj obstajajo elektroakustični pripomočki (slušni aparati, polžev vsadek…), ki jim je uspelo okvaro obvladati, vendar, gluha oseba ostaja gluha. Nikoli ne bo možno govoriti o enakosti in o enakih možnostih, to pa ne pomeni da gluhi in naglušni niso enakopravni in enakovredni. Kljub vsemu bodo vedno, do določene mere, omejeni, oziroma bodo imeli večje ali manjše težave na področju poslušanja, procesiranja slišanih informacij in reakcije. In ves čas bodo morali skrbeti za ohranjanje sposobnosti, ki so jih s pomočjo terapije dosegli. To pa je naporno in zahteva veliko osebne odgovornosti, volje in truda.
To, kako bo gluh in naglušen človek razvijal svoje sposobnosti, pa je odvisno od vsakega posameznika, tako kot je to tudi pri polnočutnih osebah. Tisti gluhi in naglušni, ki bo imel dobre predispozicije in ne bo imel nobenih pridruženih motenj, ki bo imel podporo v družini, ki bo sodeloval s terapevtom in učiteljem in ki bo vložil veliko napora, bo dosegel velike rezultate. Obstaja veliko gluhih in naglušnih, ki jim je to uspelo in so uspešni na svojih področjih delovanja, kljub okvari sluha. Enako velja za vse ostale ljudi, tiste brez evidentiranih težav. Če imajo dobre predispozicije in nobenih prikritih težav na različnih področjih, podporo v družini, sodelovanje v procesu izobraževanja in vlagajo veliko napora, bodo dosegli visoke rezultate in bodo uspešni v poklicu in življenju v družbi. Žal, tega vsi ljudje nimajo, zato so eni uspešni, eni pa niso!
V vaši oddaji Tednik, dne 5. 6. 2023, so kot največji krivci za neuspešnost gluhih v procesu izobraževanja ter nizkem nivoju znanja, izpostavljeni neustrezna metoda poučevanja gluhih ter nesposobni učitelji in terapevti. To pa je zelo poenostavljeno, enostransko, neprofesionalno, krivično in celo nevarno.
Po gledanju oddaje je ostal vtis, da so gluhi žrtve sistema oz. države, ki je dovolila, da so se jim dogajale nedopustne krivice, ki so jim uničile življenje. Oddaja je pustila grenak priokus nekakšnega skritega interesa iz ozadja, ki poskuša z manipulacijo oseb s posebnimi potrebami, doseči nek svoj cilj, ki pa ni usmerjen v pomoč tem osebam.
Bila je prikazana ena plat problema in še to ne celovito, ampak samo delček. Dovolj, da širša javnost dobi vtis o nedopustni in okrutni obravnavi vseh gluhih otrok pred sedemdesetimi in pred petdesetimi leti, ali celo kasneje.
Niso bili prikazani uspešni gluhi in naglušni, tudi usposabljani v teh časih, ki so razvili govorno – jezikovno komunikacijo, kot tudi znakovni jezik ter uspešno zaključili izobraževanje in uspešno delujejo v družbi. Verjetno tudi zaradi tega, ker so popolnoma integrirani v družbo in ne potrebujejo, tudi ne želijo, izpostavljanja posebnega statusa, zaradi katerega bi bili deležni posebne obravnave v vsakdanjem življenju.
Niso bili pokazani vzroki za vztrajanje strokovnjakov na razvijanju govorno – jezikovne komunikacije, ki so utemeljeni na spoznanjih o razvoju komunikacijskih sposobnosti.
Posebej krivično je bilo posploševanje nepedagoškega ravnanja surdopedagogov. Kot v vseh poklicih obstajajo negativne izjeme in pripisovanje slabih namenov in ravnanj vsem terapevtom, je zelo žaljivo. Večina je takih, ki so častno in predano opravljali to težko in zahtevno delo. Obstajajo tudi takšni surdopedagogi, ki so dobesedno žrtvovali svoje družinsko življenje, zdravje, kariero, zato, da so stali ob strani gluhim in naglušnim otrokom, ki so jim bili zaupani.
Bojim se, da se bo s takšnim prikazovanjem enostranskih »resnic« ustvaril nek razdor, kot je trenutno pri nas moderno, in nezaupanje med terapevti in klienti, kar pa je zelo škodljivo. Prav tako bi si lahko laična javnost ustvarila neko izkrivljeno podobo o plemenitem poslanstvu surdopedagogov in bi se spet začela sezona lova na »grešne kozle«, tudi tam kjer jih ni.
S spoštovanjem
Tugomira Vizjak Kure
upokojena surdopedagoginja
