V kraljestvu Zlatoroga – neprecenljivo

Sodobni ljudje, posebno mlajši, običajno mislijo, da se je svet začel z njimi. Kot da pred njihovo generacijo ni bilo ničesar. Vse kar velja je nastalo zdaj in je najboljše od vsega do sedaj ustvarjenega. No, zaradi takšnega prepričanja se včasih ponovno odkriva topla voda in  se nekritično hvalijo sodobni dosežki, ki pa to niso. (dobro, tudi to, kar jaz zdaj pišem, so že mnogi pred mano napisali).

Namreč, v UKM je bila včeraj (4. 12. 2013) odprta spominska razstava Janka Ravnika. Ob tej priložnosti je bil možen ogled njegovega »turistovskega« nemega filma V kraljestvu Zlatoroga, ob odlični klavirski spremljavi Jurija Dobravca. Začela sem razmišljati o tem, kako so naši predniki vedeli vse, kar je bilo potrebno vedeti, kljub temu, da so vedeli in imeli manj kot mi sedaj.

Ta črno beli film je bil posnet leta 1931 in mirno ga lahko postavimo poleg sodobnih filmov. Ko pomislim na tehnične možnosti in opremo v tistem času, lahko začutim in spoznam veličino ustvarjalca. Osupnili so me posnetki plezanja treh mladeničev, v srajcah in »pumparcah«, obutih v posebna lahka obuvala s katerimi so pred vzponom zamenjali »gojzarje«, ki brez težav premagujejo vrhove v  slovenskem alpskem svetu. Ob tem sem pomislila na snemalca, ki je s takratno opremo vse to posnel. Potem se mi Bear Grylls, s svojimi tehnikami preživetja, ne zdi več tako zelo supermenovski.

Pomislila sem, koliko ljudi pozna to delo in koliko jih je sploh videlo ta film! Mislim, da bi to lahko postalo »obvezno branje« v šoli, saj je to odličen didaktični material za spoznavanje in doživljanje tistega časa. Posnetki odlično prikažejo podobe mesta in vasi, industrije in kmetijstva, v tistem času ter  narave v svoji lepoti in veličastnosti. Prikažejo prijateljstvo intelektualca, delavca in kmeta, ki mladostno razigrani skupaj potujejo in spoznavajo kraje in ljudi. Podobe niso »pocukrane«, so pa realno optimistične in pozitivne.  

Film je res prava zgodovinska, geografska, etnološka in kulturna zakladnica.  

http://www.youtube.com/watch?v=yEh059Fp6ag

 

Dobrodelnost

Oprostite, ne morem več poslušati o dobrodelnosti! 

Zakaj sploh mora obstajati dobrodelnost? To nima nobenega smisla!

Kako je mogoče, da v naši, visoko razviti, človeku prijazni družbi, obstajajo ljudje, ki potrebujejo hlebec kruha?

Razumem solidarnost, ki je potrebna v posebnih okoliščinah, ki jih povzroči višja sila.  V takšnih okoliščinah je normalno, da si ljudje pomagamo med seboj in delimo tisto, kar imamo s tistimi, ki so nekaj izgubili.

Razumem radodarnost, ko ljudje z veseljem podarijo nekaj nekomu, kar tako!

Ne razumem pa, kako se lahko zgodi, da človek nima tega, kar potrebuje za normalno , običajno življenje. Ne razumem, zakaj moramo prirejati humanitarne akcije in zbirati denar, zakaj mora obstajati Anina zvezdica ali zakaj gostilničar ponuja brezplačne obroke. No, hvala Bogu, da to vse obstaja in da se lahko vsaj na ta način pomaga tistim, ki potrebujejo pomoč! Ampak – zakaj?

 In ravno zdaj, slišim na 24 ur, da podobno razmišlja Svetlana Makarovič, s katero se mimogrede, običajno ne strinjam, ko pravi da so humanitarne akcije samo pesek v oči.

Če bi družba bila pravična, to ne bi bilo potrebno! Na svetu je toliko dobrin, da bi jih bilo dovolj za vseh 7 milijard.  To ni samo problem Slovenije in problem tega trenutka. To je večni problem s katerim se človeštvo srečuje!

 Vem, da je utopično pričakovati, da se bo to zgodilo, saj smo ljudje specifična bitja, ki na specifičen način gradimo svojo družbo, ki očitno mora biti razslojena!

Ampak, dajmo vsaj razmišljat o tem!

Joj!

Hej, že dolgo nisem razmišljala!

Zdaj ne razmišljam, zdaj samo prosim… ker ne morem več….

Ko začnem z daljincem iskati nekaj pametnega za gledat in stiskam gumbe, naletim tudi na prenos iz državnega zbora ali pač nekaj takega, hitro stisnem naprej, potem pa me, tako kot tisto opico, ki se boji kače in si je ne upa pogledat, pa vseeno pogleda in potem pade v nezavest, premami in pogledam nazaj in potem… ne, ne padem v nezavest, pa tudi pritisk se mi ne dvigne, samo zvije me v želodcu in pri srcu me stisne žalost!

Žalost, razočaranje, nemoč in  rečem si: »Pa ne že spet, prosim, ne več eno in isto, ne morem več!«

Zadnjič spet gledam – amandma na amandma, pa amandma amandmaja, kar nekaj, in kar tako! Mislim, da nihče več ne ve čemu kaj služi in za kaj je kaj dobro! Ko se eden oglasi, točno že veš kaj bo repliciral drugi, in tako se v nedogled »nadmudrujejo« in »pametujejo«.

Ne vem veliko, ampak tako, po preprosti pameti, a ni naloga države, da organizira državljane in jim omogoči neko urejeno življenje v skupnosti? No, in potem, a ne  bi  predstavniki nas, državljanov,  morali iskati  neke, vsem nam, skupne cilje? Skupni cilj vseh nas pa je, verjetno, neko dostojno, normalno, urejeno življenje.

Ampak, verjetno je to pač tako, da ko postaneš politik, pozabiš zakaj si to postal, oz. kaj je namen tega, da si politik. Ni več pomembno tisto ljudstvo, ki te je postavilo oz. izvolilo. Na prvem mestu je stranka in strankarski interesi in deluješ pač tako, kot stranka misli in želi. (dobro, saj so tudi posamezniki, ki so izjeme)

Jaz bi stranke ukinila!

Zdaj se pa že vstajniki organizirajo v stranke…. škoda!

Pa, saj vem, organizacija je pomembna in je nujna za delovanje družbe! Ampak, potem pa se vedno vse izrodi in izgubi tisto prvotno bistvo…

Ja, in zato sem žalostna – ljudje smo ena čudna bitja – ko neko dobro zadevo institucionaliziramo, jo uničimo! In to se ponavlja skozi zgodovino in se vse vedno enako konča in se nič ne naučimo in vedno ponavljamo bistveno iste napake, v mogoče malo drugačni obliki……. 

Bojim se, da bi lahko bila izjava predsednika KPK ob odstopu, resnična. Nekako tako se je glasila -  politika je združena v korupciji.

O, joj, če je res samo v korupciji združena!!!  

Zvonjenje, hrup in ……

Eh, če ne bi bilo že vse skupaj žalostno, v tej naši deželici, bi se človek še smejal vsem neumnostim, ki jih zadnje čase  posluša.

Zdaj se pač nekdo spomni, da je zvonjenje zvonov na cerkvah, moteče – (to traja že dalj časa, vendar sem  včeraj zvečer na TV spet ujela neko modrovanje).

Ja, dobro,  mogoče res, če je preglasno in stojiš tik ob zvoniku, vendar traja kratek čas in potem se  lahko  spet mirno prepustiš ostalemu, vedno prisotnemu, sodobnemu hrupu.

Mogoče je to res nepotreben ostanek preteklosti, ki je v stari časih, ko merilci časa niso bili dostopni in ko ni bilo množičnih sredstev obveščanja, bil pomemben in nujno potreben. Opozarjal je na nevarnost, oznanjal pomembne dogodke v neki skupnosti, oznanjal   dele dneva in ponudil možnost kmetu ali delavcu, da si opoldne vzame malo počitka in zmoli molitev Angel gospodov. Zanimivo, kako so v starih časih znali  biti praktični na zelo enostaven način in kako so brez velikega filozofiranja povezali materialno z duhovnim.

Tako je pač bilo v naši zahodni kulturi. V ostalih kulturah obstajajo podobne zadeve, ki izvirajo iz tamkajšnjih tradici: muzein na minaretu, veliki zvonovi pred shinto templji, na Tibetu vse polno zvonov in zvončkov in gongov in zvočnih posod in….. In vse to obstaja že zelo dolgo, dolgo in nobenega nič ne moti – dobro, na Tibetu je zmotilo Kitajce, ki so pač že iznašli popolnost in niso več potrebovali neke duhovne poti….

Mogoče pa je pri nas tudi tako: dosegli smo najvišjo stopnjo spoznanja in zdaj ti nekakšni relikti iz preteklosti res niso več potrebni, sploh pa ne kot nekaj s pridihom duhovnosti, pa tudi kot kulturna in zgodovinska dediščina ne . Hm, ne vem pa, zakaj tako radi segamo po zgodovini in preteklosti, sploh če želimo izzivati, žaliti, očitati. Ampak, to je že druga tema.

No, potem pa novinarka omeni, da je bil eden izmed argumentov tudi škodljivost za zdravje. Saj, to me spodbudilo!  Samo ne mi s takimi o škodljivosti za zdravje!
Da se razumemo, vem kako lahko zvok oz.  hrup vpliva na zdravje! Vem tudi kaj je onesnaževanje s hrupom!

·        »Hrup je vsak zvok, ki v naravnem in življenjskem okolju vzbuja nemir, moti človeka in škoduje njegovemu zdravju ali počutju ali škodljivo vpliva na okolje«  (http://www.zzv-lj.si/promocija-zdravja-in-zdravstvena-statistika/zdrave-sole/okoljski-hrup-in-zdravje02032010.pdf) (8. 7. 2013)

·        »Nizkofrekvenčni hrup postaja vedno večji okoljski problem, še posebej pri občutljivih ljudeh v njihovih domovih. Znanstveniki tistih osveščenih držav, ki se s tem problemom že resno borijo, ugotavljajo, da za to občutljivostjo trpi okoli 2 do 3% ljudi - v Sloveniji torej okoli 50.000 državljanov!“   (http://nf-hrup.si/)  (8. 7. 2013)

Mogoče bi morali razmisliti o problemu trajnega onesnaževanju s hrupom ob katerem problem zvonjenja cerkvenih  zvonov postane zanemarljiv.
V sodobnem svetu skoraj več ne poznamo tišine in njenega pomena. Veliko ljudi več niti ne prenese tišine, saj ves čas potrebujejo neko zvočno kuliso (glasba, radijske oddaje…). Mogoče ne prenesejo več tišine, ker se lahko zgodi, da srečajo sebe in svoje misli, to pa je lahko nevarno in človeka vznemiri.
Še bolj problematično pa je onesnaževanje s hrupno glasbo, sploh v zaprtih prostorih, ki ima dejansko škodljiv vpliv na sluh, predvsem mlajše populacije. Sodobne elektronske naprave omogočajo predvajanje zvočnih vsebin zelo velike jakosti in zelo nizkih frekvenc. Večina izvajalcev in njihovih  tonskih mojstrov meni, da mora napravo izkoristiti do konca, ne glede  na prostor in vsebino. Zanimivo, včasih zaradi instrumentov pevca sploh ne slišiš? Sploh ne pomislijo na to, ta tako lahko uničijo tudi kvalitetno glasbo! A je mogoče to namen? Sicer pa takšno dogajanje  lahko spremljaš  ne da bi bil tam prisoten, saj se ga sliši zelo daleč. Kako pa to vpliva na poslušalca v bližini?
Še boljši so zvočniki v posebej prirejenih avtomobilih, ki predvajajo takšen zvok, ki celoten avto spremeni v en sam velik zvočnik. Kaj se ob tem dogaja z voznikom in kako on sodeluje v  prometu?
Živim ob železnici in glavni cesti, v zanimivi soseski. Dajte prosim, naj nekdo pomisli tudi na moje zdravje in hrup, ki ga prenašam že nekaj desetletij. Prosim, ukinite železniški promet, ki me konstantno moti, utišajte sosede, prepovejte hrupne avtomobile!
Kar se pa tiče cerkva in zvonjenja – mogoče se res lahko prevetrijo pogoji zvonjenja, kot so čas, trajanje, glasnost in se najde kompromis med tistimi ki jim je to všeč in jih ne moti in jim veliko pomeni in tistimi, ki tega ne želijo in jim ni všeč in jih moti. Tako pač je v družbi – potrebno je sklepati kompromise in se naučiti sobivati!
Pa ne pozabit na hujše probleme, kot je zvonenje!!!

Mariborski Mestni park

Dogaja se Lent festival in vse kar je povezano s tem. In ves čas poslušam ….. »končno se nekaj dogaja!«

Razmišljam o mariborskem Mestnem parku in tamkajšnjem dogajanju – ali se res »končno nekaj dogaja« ali pa se v parku ves čas nekaj dogaja?

Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi: »párk  -a m (ȃ) 1. negovana površina z drevjem, rastlinjem navadno v mestih, prirejena zlasti za sprehode“ ( http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?expression=ge=park&name=sskj_testa) (5. 7. 2013)

Torej,  v parku se dejansko ves čas dogaja to , kar naj bi se  v parku dogajalo:  sprehodi, igre, srečanja, klepet. V parku živijo in rastejo različne rastline, ki se z ozirom na letne čase  spreminjajo; v parku domujejo  žival in to od drobnih žuželk do veveric in kakšne kune ali celo srne, ki mogoče kdaj malce zaide.

Mariborski park je za mene najlepši park na svetu! Velik je, bogat, urejen, povezuje mestno jedro z bližnjimi gozdovi, travniki in vinogradi. Je čudovito darilo prejšnjih rodov  zdajšnjim.

Stalni,  pa tudi občasni, obiskovalci parka prihajajo v park skozi vse leto, da zaužijejo svoj košček narave, ki ga podelijo s prijatelji in znanci ali z otroki ali s hišnimi ljubljenčki. Opazujejo spremembe na drevsih, spremljajo račje  družine na ribnikih, poslušajo ptice in veter v krošnjah starih, mogočnih dreves. Večina občuduje to mojstrovino narave, katero je sicer  oblikovala človeška roka.

Naš park je idealna učilnica življenja za naše mestne otroke, ki nimajo stalnega, neposrednega stika z naravo.  S pomočjo staršev, starih staršev ali vzgojiteljev oz.  učiteljev, otroci lahko spoznavajo in izkustveno doživljajo svet okoli sebe. Da bi se otrok nekaj naučil oz. razvil svoje sposobnosti ne potrebuje dragih didaktičnih sredstev pač pa zanesljivo oporo ob lastnem, aktivnem raziskovanju. Tako bo otrok ob odgovornem in iznajdljivem odraslem imel možnost spoznati naravo, dogajanja v naravi, naučil se bo spoštovati živa bitja in to prenesti v družbo. Naučil se bo aktivno hoditi po svetu z odprtimi očmi in ušesi ter srkati spoznanja  in jih predelovati. Razvil bo sposobnost zaznavanja in opazovanja ter sposobnost odgovornega ravnanja v naravi in v družbi.

 No, in potem se zgodi -  enkrat na leto se »končno v parku nekaj dogaja«!

 In potem je v  parku vse je polno šotorov, stojnic, utic, odrov, igrišč, razstavišč, lokalčkov….. Vsi ponujajo neko dogajanje, zabavo, aktivnost, animacijo….  Polno je otrok in odraslih, ki romajo od dogodka do dogodka, od delavnice do delavnice od aktivnosti do aktivnosti. Kot da bi poskušali zaužiti čim več ponujene hrane za dušo, ne glede na kvaliteto, ter zapolniti neko praznino.

Park postane semenj.  

Kaj ljudje res potrebujemo agresivne, izstopajoče in včasih cenene dražljaje, da začutimo, da se nekaj dogaja, čeprav  se  v ribnikih, na travnikih in v krošnjah parka, ki je veličasten hram in oaza narave sredi mesta, vsaki dan nekaj dogaja?

Ali sodobni meščani ne zmoremo sprejeti preproste veličine narave same po sebi in uživati v tistem kar nam ponuja ptičje petje, šelestenje listja, in žuborenje potoka v senci mogočnih dreves?

Ali ni park sam po sebi čudovit prostor in čudovita priložnost za druženje in animacijo brez vseh dodatnih objektov in dogajanj?

Ali park res mora »zaživeti« na tak način?

Ne vem! Pač, razmišljam!