Mariborski Mestni park

Dogaja se Lent festival in vse kar je povezano s tem. In ves čas poslušam ….. »končno se nekaj dogaja!«

Razmišljam o mariborskem Mestnem parku in tamkajšnjem dogajanju – ali se res »končno nekaj dogaja« ali pa se v parku ves čas nekaj dogaja?

Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi: »párk  -a m (ȃ) 1. negovana površina z drevjem, rastlinjem navadno v mestih, prirejena zlasti za sprehode“ ( http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?expression=ge=park&name=sskj_testa) (5. 7. 2013)

Torej,  v parku se dejansko ves čas dogaja to , kar naj bi se  v parku dogajalo:  sprehodi, igre, srečanja, klepet. V parku živijo in rastejo različne rastline, ki se z ozirom na letne čase  spreminjajo; v parku domujejo  žival in to od drobnih žuželk do veveric in kakšne kune ali celo srne, ki mogoče kdaj malce zaide.

Mariborski park je za mene najlepši park na svetu! Velik je, bogat, urejen, povezuje mestno jedro z bližnjimi gozdovi, travniki in vinogradi. Je čudovito darilo prejšnjih rodov  zdajšnjim.

Stalni,  pa tudi občasni, obiskovalci parka prihajajo v park skozi vse leto, da zaužijejo svoj košček narave, ki ga podelijo s prijatelji in znanci ali z otroki ali s hišnimi ljubljenčki. Opazujejo spremembe na drevsih, spremljajo račje  družine na ribnikih, poslušajo ptice in veter v krošnjah starih, mogočnih dreves. Večina občuduje to mojstrovino narave, katero je sicer  oblikovala človeška roka.

Naš park je idealna učilnica življenja za naše mestne otroke, ki nimajo stalnega, neposrednega stika z naravo.  S pomočjo staršev, starih staršev ali vzgojiteljev oz.  učiteljev, otroci lahko spoznavajo in izkustveno doživljajo svet okoli sebe. Da bi se otrok nekaj naučil oz. razvil svoje sposobnosti ne potrebuje dragih didaktičnih sredstev pač pa zanesljivo oporo ob lastnem, aktivnem raziskovanju. Tako bo otrok ob odgovornem in iznajdljivem odraslem imel možnost spoznati naravo, dogajanja v naravi, naučil se bo spoštovati živa bitja in to prenesti v družbo. Naučil se bo aktivno hoditi po svetu z odprtimi očmi in ušesi ter srkati spoznanja  in jih predelovati. Razvil bo sposobnost zaznavanja in opazovanja ter sposobnost odgovornega ravnanja v naravi in v družbi.

 No, in potem se zgodi -  enkrat na leto se »končno v parku nekaj dogaja«!

 In potem je v  parku vse je polno šotorov, stojnic, utic, odrov, igrišč, razstavišč, lokalčkov….. Vsi ponujajo neko dogajanje, zabavo, aktivnost, animacijo….  Polno je otrok in odraslih, ki romajo od dogodka do dogodka, od delavnice do delavnice od aktivnosti do aktivnosti. Kot da bi poskušali zaužiti čim več ponujene hrane za dušo, ne glede na kvaliteto, ter zapolniti neko praznino.

Park postane semenj.  

Kaj ljudje res potrebujemo agresivne, izstopajoče in včasih cenene dražljaje, da začutimo, da se nekaj dogaja, čeprav  se  v ribnikih, na travnikih in v krošnjah parka, ki je veličasten hram in oaza narave sredi mesta, vsaki dan nekaj dogaja?

Ali sodobni meščani ne zmoremo sprejeti preproste veličine narave same po sebi in uživati v tistem kar nam ponuja ptičje petje, šelestenje listja, in žuborenje potoka v senci mogočnih dreves?

Ali ni park sam po sebi čudovit prostor in čudovita priložnost za druženje in animacijo brez vseh dodatnih objektov in dogajanj?

Ali park res mora »zaživeti« na tak način?

Ne vem! Pač, razmišljam!