Sodobni ljudje, posebno mlajši, običajno mislijo, da se je
svet začel z njimi. Kot da pred njihovo generacijo ni bilo ničesar. Vse kar
velja je nastalo zdaj in je najboljše od vsega do sedaj ustvarjenega. No,
zaradi takšnega prepričanja se včasih ponovno odkriva topla voda in se nekritično hvalijo sodobni dosežki, ki pa
to niso. (dobro, tudi to, kar jaz zdaj pišem, so že mnogi pred mano napisali).
Namreč, v UKM je bila včeraj (4. 12. 2013) odprta spominska
razstava Janka Ravnika. Ob tej priložnosti je bil možen ogled njegovega »turistovskega«
nemega filma V kraljestvu Zlatoroga, ob odlični klavirski spremljavi Jurija
Dobravca. Začela sem razmišljati o tem, kako so naši predniki vedeli vse, kar
je bilo potrebno vedeti, kljub temu, da so vedeli in imeli manj kot mi sedaj.
Ta črno beli film je bil posnet leta 1931 in mirno ga lahko
postavimo poleg sodobnih filmov. Ko pomislim na tehnične možnosti in opremo v
tistem času, lahko začutim in spoznam veličino ustvarjalca. Osupnili so me
posnetki plezanja treh mladeničev, v srajcah in »pumparcah«, obutih v posebna
lahka obuvala s katerimi so pred vzponom zamenjali »gojzarje«, ki brez težav
premagujejo vrhove v slovenskem alpskem
svetu. Ob tem sem pomislila na snemalca, ki je s takratno opremo vse to posnel.
Potem se mi Bear Grylls, s svojimi tehnikami preživetja, ne zdi več tako zelo supermenovski.
Pomislila sem, koliko ljudi pozna to delo in koliko jih je
sploh videlo ta film! Mislim, da bi to lahko postalo »obvezno branje« v šoli,
saj je to odličen didaktični material za spoznavanje in doživljanje tistega
časa. Posnetki odlično prikažejo podobe mesta in vasi, industrije in kmetijstva,
v tistem času ter narave v svoji lepoti
in veličastnosti. Prikažejo prijateljstvo intelektualca, delavca in kmeta, ki
mladostno razigrani skupaj potujejo in spoznavajo kraje in ljudi. Podobe niso
»pocukrane«, so pa realno optimistične in pozitivne.
Film je res prava zgodovinska, geografska, etnološka in
kulturna zakladnica.
Ni komentarjev:
Objavite komentar