IGRALEC.......

Nekoč sem, tako kot verjetno večina deklic, sanjala, da bom igralka. Seveda sem si sebe predstavljala kot prepoznavno in občudovano divo v stilu Elizabeth Taylor, ki vsa nališpana in čudovito oblečena hodi po Hollywoodu. Seveda se te sanje niso uresničile, pa tudi naredila nisem nič, da bi se!

Še sreča, ker zdaj pa sploh  ne bi hotela biti igralka, sploh pa ne gledališka!

Ko gledam, kaj vse  morajo igralci početi na odru, me mine veselje … Še posebej, če njihovo početje sploh bistveno ne vpliva na sam potek drame oz. ni pomembno za njeno sporočilo.

Filmski igralci posnamejo nek prizor, za nevarno sceno pa celo lahko dobijo dvojnika in to je to.

Tisti v gledališču, pa iz dneva v dan, ponavljajo fizično zahtevne  in težke prizore, likom dajejo  dušo in razdajajo čustva.

Meni, ki samo gledam, postane naporno in neprijetno, če je na odru nekdo celo predstavo bos na eno ali obe nogi, ali če celo dejanje nag presedi v pepelu, ali če se nekoga poliva in maže z rdečo barvo (to je sploh »in«), ali če stoji ali se valja v vodi, če se poti  pod težkimi oblačili, če govori in diha v dimu, če skače in dela premete, pleza, ali kriči v mikrofon … Vse to pa samo zato, da … Pa saj ne vem, zakaj, ker s samim besedilom običajno ni povezano!

Lahko kdo reče, da to spada k igralskemu poklicu. Ja,  ali pa tudi ne! Igralci morajo znati besedilo, morajo imeti govorne in glasovne sposobnosti, morajo se znati vživeti v lik, morajo razumeti in dojeti bistvo dela, ki ga predstavljajo, morajo se znati gibati na odru. To morajo!

Sicer se lahko zgodi, da se igralec prelevi v akrobata in telovadca in izgubi posvečeno vlogo nosilca in darovalca besede! Igralčevo najmočnejše orožje mora biti glas! Z glasom in besedo mora pritegniti in osvojiti publiko. 

Seveda ta glas ne sme biti oskrunjen z mikrofonom in popačen z glasnimi zvočniki, ki v gledališki dvorani uničijo ves čar čiste govorjene besede. Še hujša pa je pretirano glasna  glasbena spremljava, ki na trenutke preglasi igralca in s poudarjanjem določenih frekvenc  ter jakostjo  spominja na rock koncert. Pri tem je publika bolj ogrožena kot igralci, saj so mikrofoni postavljeni pred odrom in zvočniki usmerjeni proti gledalcem.

Zavedam se, da se svet in z njim tudi teater, spreminjata. Ampak vse »moderno«, »novo«, »sodobno«, še ne pomeni dobro. Vsi sodobni gledališki pristopi bi morali biti v pomoč besedilu in bi ga morali podpirati, ne pa biti sami sebi namen. Tako bi gledalci lahko doživeli tisti pravi gledališki užitek, ki je, upam, cilj vsakega režiserja in igralca.

Želim si, da bi na oder postavil kakšno dobro dramo, ki bi od igralcev zahtevala predvsem glasovno govorne sposobnosti. Želim, da  predstavijo dramo, ne pa želje in blodnje režiserja!  

Še vedno imam rada gledališče in igralce, me je pa že nekaj časa pred predstavo malce strah, saj ne vem, kaj me bo tam pričakalo.

Margarita Stajnko Rogelj (1921 – 2002) – ob 15. obletnici smrti

Margarita Stajnko Rogelj je bila defektologinja- logopedinja in surdopedagoginja, ustanoviteljica Centra za sluh in govor Maribor, začetnica logopedske obravnave bolnikov na Oddelku za nevrokirurgijo  (takratne) Splošne bolnišnice Maribor, učiteljica in mentorica številnim mlajšim kolegom, velika humanistka ter terapevtka mnogih otrok in odraslih, ki zaradi različnih vzrokov niso slišali ali govorili.

Rodila se je 8. junija 1921 slovenskim staršem v Beogradu. Njena starša, mati Alojzija (roj. Magdič) in oče Matej Stajnko, sta po I. svet. vojni prišla v Beograd, kjer je oče kot vojaški veterinarski pomočnik nadaljeval šolanje na Vojni veterinarski šoli ter delal v kraljevih hlevih na Topčideru.

Margarita – Jetica,  je kasneje obiskovala učiteljišče v Mariboru in vstopila v skupnost šolskih sester sv. Frančiška Kristusa kralja v Mariboru (kandidatura – september 1936, o večnih zaobljubah ni podatka) ter prevzela redovno ime Mirjam. V Mariboru, pri šolskih sestrah,  je končala učiteljišče leta 1940 /41. Ob začetku II. svetovne vojne, so nemški okupatorji redovnice izgnali in razselili. Tako je vojno  preživela v Bosni kot šolska sestra - učiteljica.

Po vojni je prišla v Slovenijo zelo bolna. Živela je pri sorodnikih, ki so skrbeli za njo. Nekatere sestre,  ki so bile v državnih službah ali iz drugih razlogov niso mogle priti v skupnost, pa so z dovoljenjem predstojnic živele posamezno in se občasno pridružile bližnji skupnosti.   Tako s. Mirjam leta 1948 prišla v Ljubljano in živela  zunaj redovne skupnosti z redovnico s. Benigno (Zinko) Snoj,  učiteljico v takratni Gluhonemnici (zdaj Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana). V tem času je opravljala različna dela: pol leta je bila administratorka v bolnišnici na Jesenicah, potem je 2 leti referentka za pokojnine pri pokojninskem in socialnem zavarovanju, dve leti je delala na ljubljanskem mikrobiološkem inštitutu, potem je postala učiteljica in vzgojiteljica  v Gluhonemnici (1955).  

Ob delu v Gluhonemnici je spoznala težave gluhih, spoznala je težave s katerimi so se srečevali pri pouku in v vsakdanjem življenju. Ta izkušnja je pomembno zaznamovala njeno življenjsko pot.

Ob delu je dokončala študij surdopedagogike (1961) in logopedije (1962) na Višji pedagoški šoli v Ljubljani.

Ob vsem tem je igrala violino, pa tudi klavir. Zelo lepo je pela, tako kot vsi iz njene družine, tako da je nekaj časa sodelovala v zboru Slovenske filharmonije. Seveda je pela tudi v cerkvenem zboru. Nikoli ni skrivala svoje globoke in praktične religioznosti. Ukvarjala se je s slikanjem in po njenem pripovedovanju, ji je to pomagalo  v času velike stiske po vojni, saj je slike uspešno prodajala in si tako lajšala finančne težave. Rada je hodila v planine in igrala tarok. Imela je izreden talent za jezike, aktivno je govorila nemško (ampak nemščine nikoli ni uporabljala, saj je imela, zaradi vojne,  odpor do vsega nemškega), francosko, srbsko, hrvaško, bosansko, kasneje se za potrebe dela nauči še italijansko.

Leta 1961 je izstopila iz Kongregacije šolskih sester .

Leta 1962 je bila  poslana oz.  premeščena v Maribor s ciljem, da organizira surdopedagoško in logopedsko službo za potrebe mariborskega področja.

»Na večkratne prošnje in urgence Okraja Maribor je inšpektor za posebno šolstvo SR Slovenije tov. Marjan Pavčič poslal v Maribor tov. Margarito Stajnko Rogelj kot surdopedagoginjo in logopedinjo, da bi tu organizirala službo za rehabilitacijo sluha in govora. Ugotavlja se namreč, da je prav iz teh krajev dotok gluhih v ljubljanski oziroma portoroški zavod največji, razen tega je pa  vedno ostajalo precej gluhih še doma. Za naglušne tudi nihče ni skrbel. Že leta 1961 so pri Posebni osnovni šoli odprli oddelek za slušno prizadete, vendar oddelek ni zaživel, ker ni imel dobrih pogojev za to.« (KRONIKA OSNOVNE ŠOLE ZA SLUŠNO PRIZADETE PRI CKSG MARIBOR, 1962, str. 1)

Kod pogoj za prevzem te službe, je postavila zahtevo, da se v Mariboru usposabljanje gluhih oseb  izvaja po verbotonalni metodi dr. Petra Guberine. Tako je med prvimi v Jugoslaviji prevzela metodo zagrebške šole.  Osnovna ideja te metode je razvijanje ostankov sluha pri gluhih in naglušnih osebah ter razvijanje govora s pomočjo poslušanja.

Poročila se je z Ivanom Rogljem, gozdarskim tehnikom, bivšim učencem Zavoda za gluho mladino. 1963 sta dobila hčerko Miriam, kasneje pa še dva vnuka Tima in Nejca.

Nadaljevala je študij defektologije na takratni Visoki defektološki šoli v Zagrebu.

Tako se leta 1962, s prihodom v Maribor in z ustanavljanjem Centra za korekcijo sluha in govora, začne novo in pomembno poglavje v življenju Margarite Stajnko Rogelj, ki je trajalo do njene smrti , 20. aprila 2002. Njeno privatno življenje je bilo podrejeno zahtevam poklicnega življenja ter ustanove, ki jo je vodila.

Na začetku je Center deloval, kot zdravstvena ambulantna dejavnost, pod okriljem Zdravstvenega doma Maribor  (zdaj Zdravstveni dom dr Adolfa Drolca Maribor), kasneje je nastala potreba  tudi po vzgojno izobraževalni dejavnosti.

V mariborskem Centru je zastavila in razvijala drugačen pristop k obravnavi gluhih. Tako so v Centru, poleg verbotonalne metode,  za svoje učence iz oddaljenih krajev, namesto domske oskrbe,  organizirali namestitev v rejniške družine ter s tem omogočali otrokom bivanje v slišečem in govorečem okolju. Prav tako so organiziral občasno ali delno vključevanje otrok v večinske vrtce ali šole ter tako, od samega začetka, izvajali integracijo.

Končni cilj obravnave  je bila uspešna in kvalitetna integracija gluhih v slišeče okolje, tako da je veliko otrok, po končani osnovni šoli, nadaljevalo šolanje v rednih srednjih ali poklicnih šolah.

Tako zastavljeno delo je bilo rezultat prepričanja  Margarite Stajnko Rogelj, ki je z znanjem, izkušnjami in intuicijo, spoznala, da gluhi lahko poslušajo in govorno komunicirajo. Zbrala je ekipo strokovnjakov, entuziastov, ki so skupaj z njo izvajali korekcijo sluha in govora.

Bila je pogumna in odločna vizionarka in se ni bala nasprotovanj ne na političnem ne na strokovnem področju. Če je bila prepričana o pravilnosti svoje zamisli, se je zanjo borila ne glede na ceno.   

Poleg osnovne dejavnosti je v Centru ustanovila še šolo za tuje jezike, ki je delala po globalno-strukturalni avdio-vizualni metodi Centra SUVAG .

Spremljala je novosti in imela odličen čut za kakovostna in uporabna spoznanja, ki jih je oplemenitila še s svojimi izkušnjami. Tako je prevzela Metodo zavestne sinteze razvoja dr Cvetka Brajovića iz Beograda, ki je bila uporabna v logopediji, predvsem pri odpravljanju jecljanja ter pri otrocih z več motnjami.

Ves čas je intenzivno delala v oddelkih, individualno z učenci ter v logopedskih ambulantah.

Kasneje, v 70tih letih prejšnjega stoletja, je v sodelovanju z dr Matejem Lipovškom, prvim nevrokirurgom v  takratni Splošni bolnišnici Maribor (zdaj UKC Maribor), organizirala logopedsko obravnavo pacientov, ki so se zdravili zaradi možganskih poškodb oz. bolezni.

Do sodelavcev je bila zahtevna in je na prvo mesto postavljala delo oz. ljudi, ki so prišli v ustanovo po pomoč. Bila je velik, skoraj fanatičen, optimist. Verjela je v človeka in njegove sposobnosti, zato zanjo ni bilo nič nemogoče. Že najmanjši napredek ji je pomenil spodbudo k še boljšim rezultatom. Pacienti so jo imeli zelo radi, saj jim je nesebično pomagala, jih bodrila in se skupaj z njimi veselila napredka. Ni verjela v neuspeh. Vedno je našla pravo besedo v pravem trenutku. Ljudje so od nje odhajali pomirjeni in zadovoljni. Bila je priljubljena in cenjena, istočasno pa osovražena in deležna kritik strokovnih in privatnih nasprotnikov.

Ko se je upokojila, je bila še vedno polna moči in volje do dela. Mogoče je upokojitev prišla prezgodaj, vendar je v tistem času bila nekako politično zaželena. »Stajnkova«, kot smo jo klicali, pa ni prenehala z delom – postala je še bolj ustvarjalna. Predavala je, pisala referate za različna strokovna srečanja, pomagala pedagoškim delavcem in katehetom z nasveti. Veliko pomoči potrebnih otrok in odraslih je prihajalo k njej po nasvet in dobro besedo.

Nihče ni prerok v svoji deželi, zato je bila bolj zaposlena in iskana v Centru SUVAG  (zdaj Poliklinika SUVAG) v Zagrebu, kot v Mariboru. Pomagala je pri izobraževanju novih strokovnjakov ter pri delu z osebami s težjimi motnjami na področju sluha in govora. Zato so jo pošiljali tudi v druge SUVAG centre po svetu (Japonska, Francija, Španija, Portugalska, Italija) –  prav v Italijo je hodila zelo pogosto. Tam je kljub visoki starosti in razvijajoči se bolezni, intenzivno delala. Zelo jo je skrbelo, kako bo z »njenimi otroki«, ko ne bo več mogla delati.

Bolezni se je dolgo in pogumno upirala. Verjela je, da jo lahko premaga. Telo je že odpovedovalo, duh pa je bil močan. Še iz bolniške postelje je poslala kakšen nasvet ali strokovno mnenje. Ko pa je bilo njeno razgibano, ustvarjalno in polno življenje dopolnjeno, je v naročju hčerke zapustila ta, njej ne vedno, naklonjen svet.

Margarita Stajnko Rogelj nam je lahko všeč ali pa ne, vendar je s svojim delom dokazala da: „gluhi lahko slišijo in nemi govorijo“ ter da se iz skromnih začetkov lahko razvije nekaj velikega in pomembnega, če le obstaja močna volja, znanje in jasen cilj.

Tisti, ki smo jo poznali in ji bili blizu, smo lahko hvaležni za to bogato izkušnjo. Ni bilo vedno lahko biti blizu tako izjemne osebe, bilo pa je zanimivo, poučno in polno izzivov.

Branje in pisanje

Vidim, da bi radi uvedli nacionalno preverjanje znanja (NPZ)  v tretji razred osnovne šole. Baje je to potrebno, ker je v Sloveniji bralna pismenost na zelo nizkem nivoju.

In tako malo razmišljam, kaj je to osnovna šola in kaj je njen cilj. Po mojem mnenju je osnovna šola namenjena VSEM otrokom   od 6. do 15. leta. V tem času  naj bi VSI otroci te starosti pridobili in usvojili OSNOVNA znanja, ki bi jim kasneje omogočala poglabljanje in širjenje osnovnih spoznanj ter usvajanje novih, specifičnih in specialnih znanj. To pomeni, da bi kurikul  ter metode dela  v osnovni šoli morali omogočiti uspešno usvajanje znanja  vsem otrokom, vključenim v ustrezen program.  Količina in vsebina znanj, ki bi ga naj otroci določene starostne skupine usvojili, bi  morala biti prilagojena povprečnim sposobnostim procesiranja informacij določene skupine. Zelo preprosto. Izognili bi se stresom,  psihosomatskim težavam osnovnošolcev, strahovom, agresiji, pritiskom staršev na otroke in učitelje.

Včasih pa imam občutek, ko začnem razmišljati o šolskem sistemu,  da želimo ustvariti že v osnovni šoli visoko akademsko izobražene ljudi. Ob tem pozabljamo, da otroci,  razen zelo redkih izjem, pač niso vsi genialni, večina je običajnih, povprečnih in s tem ni nič narobe! Tudi učenje pri vseh ne poteka enako, nekdo potrebuje več časa in energije, nekdo manj.  Razen tega ima vsaka razvojna stopnja svoje značilnosti, ki vplivajo na procese usvajanja in skladiščenja znanj. Pozabljamo tudi to, da otroci   potrebujejo močno trdno osnovo, na kateri bodo kasneje samostojno gradili in pridobivali nova spoznanja. 

Če jim na začetku dajemo preveč informacij in to prehitro, brez možnosti resničnega  in trajnega usvajanja znanja, smo naredili veliko škodo. Otroci se učijo hitro, pod stresom, za oceno in ocenjevanje, potem to tudi hitro pozabijo, saj se morajo učiti za novo oceno. Njihovo znanje je »instant«,   potrošniško: vzemi (hitro si zapomni) – uporabi (za oceno) – zavrzi (hitro pozabi) - pojdi po novo!

Bojim se, da se bo zaradi takšnih in podobnih trendov v izobraževanju ter v družbi nasploh začelo znanje izgubljati in izginjati. Škoda! Mogoče je to cilj?

In potem se čudimo, da niso pismeni!

Ne morejo biti, saj jih nismo opismenili!

Ko smo začeli v prvi razred vpisovati šestletnike, smo se pogovarjali o tem, da bo ta prvi razred podoben nekdanji »mali šoli«. To bi naj bila nekako priprava na šolo, izvajala  bi se priprava na opismenjevanje, priprava na usvajanje  osnovnih matematičnih pojmov in podobno. Zdaj pa se dogaja, da učiteljice kar tekmujejo, katera bo imela več »uspešnih« otrok, ki že berejo in pišejo in bo tako tudi ona uspešna. In tako včasih že v prvem razredu spoznajo obe tiskani abecedi, berejo, pišejo, na koncu pa so »bralno nepismeni«.

Ne vem, ali se zavedamo, kako kompleksna  in zahtevna procesa sta  pisanje in branje. Da bi naši možgani lahko uspešno  izvedli te operacije oz. uskladili delovanje vseh delov telesa, ki so potrebni za to, moramo imeti razvite določene sposobnosti, prav tako ne sme biti nobene okvare ali ovire. Če pa je, jo je potrebno prepoznati in na ustrezen način obvladati ali kompenzirati.

Učenje branja in pisanja se začne že v maternici, ko fetus okoli 26. tedna začne poslušati. Sprejema zvoke, sprejema materin jezik. Ko se rodi, posluša jezik okolice, posluša mamo, ki mu poje, pripoveduje, se igra z njim. Skladno s položajem svojega telesa in s svojimi gibalnimi sposobnostmi, proizvaja glasove in počasi začne glasovno-govorno komunikacijo. Ves čas posluša, sprejema ritem in intonacijo domačega jezikovnega sistema, sprejema glasove svojega jezika, začne razumevati jezikovna sporočila. Vsa ljudstva imajo svoje, tipične otroške pesmice, izštevanke, govorno gibalne igre, ki spodbujajo razvoj jezika. Tako otroci razvijajo sposobnost poslušanja in sposobnost slušnega procesiranja istočasno pa sposobnost govorne produkcije. Če otrok ni deležen tovrstnih spontanih stimulacij ali pa je pri tem oviran zaradi organskih okvar, lahko pride do težav pri razvijanju jezikovnih sposobnosti ter kasneje do težav pri učenju pisanja in branja.

Torej, ko bo dobro razvito poslušanje in ko bo posledično otrok razvil uspešno govorno jezikovno komunikacijo, takrat se bo lahko začel učiti pisati in brati. Sonja Pečjak v svoji odlični knjigi Z igro razvijamo komunikacijske sposobnosti učencev lepo opiše vse potrebne postopke. Prav tako Nada Hernja v »Objemu zvoka« opiše vaje za razvijanje fonološkega zavedanja.

Tudi sama sem že pred časom v reviji v Cogito v zvezi s pripravo na opismenjevanje pisala, da ne smemo pozabiti na otrokove gibalne sposobnosti, na sposobnost obvladovanja prostora ter telesa v prostoru.  

O vsem tem govorijo  sodobne metode opismenjevanja.

Problem nastopi pri izvedbi!

Kot da bi sodobna didaktika in metodika pozabili na čas, ki je potreben ter na obseg snovi!

Saj poznamo tisto – »Brez muje se še čevelj ne obuje!« Kot da bi učiteljice pozabile, da otroci še ne znajo pisati in da morajo veliko vaditi in ponavljati. Otroci morajo glas dobro slišati, ga izgovoriti, izgovorjenega povezati s črko, črko si vizualno predstavljati in biti motorično spretni, jo potem lahko pravilno zapišejo. Ves postopek je dolgotrajen in zahteva utrjevanje – četudi se to zdi »dolgočasno«. Vsak glas in vsaka črka zahtevata svoj čas. Nedopustno je obravnavanje več črk hkrati.  Delati je potrebno počasi in sistematično. Če parafraziram dr. V. V. Godino, otroci niso v šoli zato, da bi se zabavali. Resno delo, kar pisanje je, zahteva velik napor! Pravijo, da je potrebno vsako novo spoznanje oz. veščino  »prespati« (waldorfska pedagogika). Zato je potrebno vaje ponavljati … Vsi vemo, da otroci zelo radi poslušajo vedno ene in iste zgodbe in pesmi. Ja, njim je naravno dana ta potreba po ponavljanju, saj se na ta način po naravni poti, spontano nekaj  resnično  naučijo. Zato tudi v šoli morajo ponavljati in utrjevati. Mi odrasli imamo problem s tem, nam postane dolgočasno!

Kot sem že napisala v svojem priročniku, bomo tako počasi otroka pripeljali do tega, »da bo sposoben slišano oz. izgovorjeno jezikovno komponento, ki se je v trenutku, ko je bila izgovorjena, izgubila v prostoru in času, napisati in jo tako prostorsko omejiti ter jo narediti trajno.« 

Branje pa je obraten proces. Pri branju je potrebno videno strukturo spremeniti v govorno, jo slišati in potem razumeti. Če so bili vsi predhodni postopki izvedeni pravilno, po zakonitostih razvoja potrebnih sposobnosti, potem ob vztrajni vaji ne bi smelo priti do težav s tehniko branja.

Potrebno pa je poudariti, da dobra tehnika branja še ne pomeni razumevanja, je pa osnova za razumevanje. Otrok bo razumel besedilo, ki bo ustrezalo njegovi starostni oz. razvojni stopnji. Mogoče se ravno v tej fazi pozablja na dejanske povprečne sposobnosti in zmožnosti otrok. Mogoče se preveč pričakuje od 7–8 let starega otroka!

Ponovno poudarjam, osnovnošolski pouk mora biti naravnan na povprečje, na otroke, katerih razvoj poteka običajno! Tako bomo dosegli, da bo večina otrok ustrezno usposobljena in izobražena. Učitelj mora imeti sposobnost vživljanja v otroka in v njegove zmožnosti. Povprečnega otroka mora  znati učiti in naučiti. V osnovni šoli otrok ne bi smel potrebovati dodatnih inštrukcij! Prav tako učitelj mora biti suveren na svojem področju in mora strokovno  presoditi, kaj otroci resnično potrebujejo, kaj pa je v učnem načrtu odveč!

Otrok se bo potem, ko bo imel trdno osnovo, lažje učinkovito samostojno učil in samostojno pridobival in iskal nova spoznanja.

Seveda je v šoli določeno število otrok, ki tako ali drugače odstopajo od povprečja.  Tem otrokom  se lahko del učnega procesa prilagodi glede na njihove potrebe in sposobnosti.

Mislim, da je še najbolj poskrbljeno za otroke s posebnimi potrebami, saj  imajo možnost vključevanja v prilagojen  izobraževalni program ali pa imajo dodatno strokovno pomoč.

Resnično pa me skrbi za običajne povprečne otroke!

Pasji iztrebki

Nekoč je veljalo, da je Slovenija čista, urejena dežela in da so Slovenci snažni, da imajo radi red in urejeno okolje ter da se po tem  razlikujejo  od ostalih bolj »balkanskih« dežel. Zadnje čase, bolj ko hodim po tem našem mestu, manj verjamem v to staro prepričanje.

Kot lastnica psa sem vsak dan na cesti, v parku, na zelenicah v mestu. Že dolgo me mučijo papirji in papirčki, vrečke, ostanki embalaže, hrane, kozarčki, steklenice, cigaretni ogorki, izpljunki … še najbolj pa me mučijo pasji iztrebki.

Psov je zelo veliko, odgovornih lastnikov pa malo manj.

Zadnjič sem na Facebooku objavila fotografije iztrebkov, ki sem jih posnela na zasneženem Tomšičevem drevoredu (zdaj bi ga že lahko imenovali »pasji drevored«) in to na razdalji 10 metrov – bilo jih je 12 in to različnih velikosti, oblik  in barv. Če drevored dolg približno 800 m, lahko izračunamo, koliko jih je bilo na celotni dolžini. Bili so vsepovsod: na stezi, na pločniku,  na robu, tam, kjer je sicer zelenica.  Lepo so se videli na snegu! Še sreča, saj sem se jim lahko izmikala ter pazila, da ne stopim  vanje oz. da ne stopi vanje moj pes.  Sicer so bili nekateri lastniki »prebrisani« in so iztrebke pokrili s snegom. Mogoče so mislili, da potem ta zadeva čudežno izgine! Pozabljajo pa, da ko pride pomlad in snega ni, vsa nesnaga ostane in se pokaže v vsej svoji veličini. No, so pa tudi takšni, ki sicer iztrebke spravijo v vrečko, potem pa vrečko tam tudi pustijo. Ne vem, mogoče verjamejo v nekakšne pasje škrate, ki  s čarovnijo spravijo vrečko v koš!?

Ko se sneg topi,  se iztrebki lepo zlijejo z blatom in hinavsko čakajo na neprevidnega sprehajalca ali razigranega otroka, ki bo potem to smrdečo brozgo raznesel po cesti ali stezi ali po svojih oblačilih. Ko zraste trava, se zadeva ponovno skrije in preži na neprevidneža. Res ne vem, kaj je huje,  če sam stopiš in se »spelješ« ali pa, če se otrok igra v travi in se zapaca s pasjim »spominkom« ali pa, če pes stopi in potem pride z namazanimi in smrdečimi tacami v stanovanje.

Kot sem prej povedala, psov je veliko. Nekateri ljudje si nabavijo psa in verjetno verjamejo v  neko romantično predstavo o zvestem prijatelju, ki je na svetu zato, da jih razveseljuje in skrbi za njihovo dobro počutje. Redki pomislijo na to, da je pes tudi obveza in da s sabo prinese veliko skrbi in dolžnosti. Potrebno mu je zagotoviti primerno bivališče, ustrezno hrano, zdravstveno oskrbo, redne sprehode in primerno zaposlitev oz. aktivnost. Zelo pomembno je zavedanje, da naš pes ne sme obremenjevati okolice in ostalih prebivalcev. Imamo pravico imeti psa, ampak naša pravica ne sme kratiti pravice someščanov do varnega in čistega okolja ter neoviranega gibanja. Veliko je odgovornih in skrbnih lastnikov, ampak tisti neodgovorni mečejo slabo luč na vse lastnike in na vse pse!

Najmanj, kar lahko lastniki psov storimo je, da pobiramo nesnago za svojimi ljubljenčki. Tako kot se usedemo v avto  in moramo imeti vozniško dovoljenje s seboj, moramo imeti sprehajalci psov vedno v žepu vrečke za iztrebke. Potem pa jih moramo tudi pobrati. Ja, to je res ogabno (vendar potrebno) opravilo, ampak še bolj ogabno je pustiti kupček ali kup. To puščanje me  spominja na srednjeveške navade, ko so se človeški in živalski iztrebki mešali na mestnih ulicah. No, upam, da do tega ne bo prišlo!

Mislim, da obstajajo rešitve.

Kot prvo mislim, da bi bilo potrebno uvesti obvezno usposabljanje za lastnike psov. Vem, da so v zavetišču organizirali tečaj za sprehajalce psov. Toliko bolj bi bil potreben tečaj oz. usposabljanje za lastnike.  Pes je živo bitje s svojimi potrebami, ki  lastniku prinašajo  dolžnost in odgovornost.  

Potrebna bi bila  bolj pogosta oz. redna kontrola mestnih redarjev na krajih, ki so običajna sprehajališča psov.  Tisti, ki ne pobirajo iztrebkov, bi morali plačati globo. Če malce pretiravam – lahko bi postavili kamere, ki bi spremljale dogajanja in obnašanje lastnikov psov.

Mogoče bi pa lastniki psov zaposlili in plačali nekoga, ki bi skrbel za odstranjevanje iztrebkov z javnih in privatnih površin, po katerih se sprehajajo psi.

Ali pa bi, tako kot za kolesarje, naredili steze za sprehajanje psov. Takrat bi verjetno vsi pobirali za sabo, saj drugače ne bi imeli več kam stopit.

Lahko bi uvedli davek na pse. Tako bi se za psa odločili resnični ljubitelji in odgovorni lastniki, ki se zavedajo vseh radosti in vseh težav ter dodatnega dela, ki ga prinaša  življenje s psom.

Rešitev bomo morali poiskati, sicer sobivanje živali in ljudi v mestu ne bo prijetno.