IGRALEC.......

Nekoč sem, tako kot verjetno večina deklic, sanjala, da bom igralka. Seveda sem si sebe predstavljala kot prepoznavno in občudovano divo v stilu Elizabeth Taylor, ki vsa nališpana in čudovito oblečena hodi po Hollywoodu. Seveda se te sanje niso uresničile, pa tudi naredila nisem nič, da bi se!

Še sreča, ker zdaj pa sploh  ne bi hotela biti igralka, sploh pa ne gledališka!

Ko gledam, kaj vse  morajo igralci početi na odru, me mine veselje … Še posebej, če njihovo početje sploh bistveno ne vpliva na sam potek drame oz. ni pomembno za njeno sporočilo.

Filmski igralci posnamejo nek prizor, za nevarno sceno pa celo lahko dobijo dvojnika in to je to.

Tisti v gledališču, pa iz dneva v dan, ponavljajo fizično zahtevne  in težke prizore, likom dajejo  dušo in razdajajo čustva.

Meni, ki samo gledam, postane naporno in neprijetno, če je na odru nekdo celo predstavo bos na eno ali obe nogi, ali če celo dejanje nag presedi v pepelu, ali če se nekoga poliva in maže z rdečo barvo (to je sploh »in«), ali če stoji ali se valja v vodi, če se poti  pod težkimi oblačili, če govori in diha v dimu, če skače in dela premete, pleza, ali kriči v mikrofon … Vse to pa samo zato, da … Pa saj ne vem, zakaj, ker s samim besedilom običajno ni povezano!

Lahko kdo reče, da to spada k igralskemu poklicu. Ja,  ali pa tudi ne! Igralci morajo znati besedilo, morajo imeti govorne in glasovne sposobnosti, morajo se znati vživeti v lik, morajo razumeti in dojeti bistvo dela, ki ga predstavljajo, morajo se znati gibati na odru. To morajo!

Sicer se lahko zgodi, da se igralec prelevi v akrobata in telovadca in izgubi posvečeno vlogo nosilca in darovalca besede! Igralčevo najmočnejše orožje mora biti glas! Z glasom in besedo mora pritegniti in osvojiti publiko. 

Seveda ta glas ne sme biti oskrunjen z mikrofonom in popačen z glasnimi zvočniki, ki v gledališki dvorani uničijo ves čar čiste govorjene besede. Še hujša pa je pretirano glasna  glasbena spremljava, ki na trenutke preglasi igralca in s poudarjanjem določenih frekvenc  ter jakostjo  spominja na rock koncert. Pri tem je publika bolj ogrožena kot igralci, saj so mikrofoni postavljeni pred odrom in zvočniki usmerjeni proti gledalcem.

Zavedam se, da se svet in z njim tudi teater, spreminjata. Ampak vse »moderno«, »novo«, »sodobno«, še ne pomeni dobro. Vsi sodobni gledališki pristopi bi morali biti v pomoč besedilu in bi ga morali podpirati, ne pa biti sami sebi namen. Tako bi gledalci lahko doživeli tisti pravi gledališki užitek, ki je, upam, cilj vsakega režiserja in igralca.

Želim si, da bi na oder postavil kakšno dobro dramo, ki bi od igralcev zahtevala predvsem glasovno govorne sposobnosti. Želim, da  predstavijo dramo, ne pa želje in blodnje režiserja!  

Še vedno imam rada gledališče in igralce, me je pa že nekaj časa pred predstavo malce strah, saj ne vem, kaj me bo tam pričakalo.