Branje in pisanje

Vidim, da bi radi uvedli nacionalno preverjanje znanja (NPZ)  v tretji razred osnovne šole. Baje je to potrebno, ker je v Sloveniji bralna pismenost na zelo nizkem nivoju.

In tako malo razmišljam, kaj je to osnovna šola in kaj je njen cilj. Po mojem mnenju je osnovna šola namenjena VSEM otrokom   od 6. do 15. leta. V tem času  naj bi VSI otroci te starosti pridobili in usvojili OSNOVNA znanja, ki bi jim kasneje omogočala poglabljanje in širjenje osnovnih spoznanj ter usvajanje novih, specifičnih in specialnih znanj. To pomeni, da bi kurikul  ter metode dela  v osnovni šoli morali omogočiti uspešno usvajanje znanja  vsem otrokom, vključenim v ustrezen program.  Količina in vsebina znanj, ki bi ga naj otroci določene starostne skupine usvojili, bi  morala biti prilagojena povprečnim sposobnostim procesiranja informacij določene skupine. Zelo preprosto. Izognili bi se stresom,  psihosomatskim težavam osnovnošolcev, strahovom, agresiji, pritiskom staršev na otroke in učitelje.

Včasih pa imam občutek, ko začnem razmišljati o šolskem sistemu,  da želimo ustvariti že v osnovni šoli visoko akademsko izobražene ljudi. Ob tem pozabljamo, da otroci,  razen zelo redkih izjem, pač niso vsi genialni, večina je običajnih, povprečnih in s tem ni nič narobe! Tudi učenje pri vseh ne poteka enako, nekdo potrebuje več časa in energije, nekdo manj.  Razen tega ima vsaka razvojna stopnja svoje značilnosti, ki vplivajo na procese usvajanja in skladiščenja znanj. Pozabljamo tudi to, da otroci   potrebujejo močno trdno osnovo, na kateri bodo kasneje samostojno gradili in pridobivali nova spoznanja. 

Če jim na začetku dajemo preveč informacij in to prehitro, brez možnosti resničnega  in trajnega usvajanja znanja, smo naredili veliko škodo. Otroci se učijo hitro, pod stresom, za oceno in ocenjevanje, potem to tudi hitro pozabijo, saj se morajo učiti za novo oceno. Njihovo znanje je »instant«,   potrošniško: vzemi (hitro si zapomni) – uporabi (za oceno) – zavrzi (hitro pozabi) - pojdi po novo!

Bojim se, da se bo zaradi takšnih in podobnih trendov v izobraževanju ter v družbi nasploh začelo znanje izgubljati in izginjati. Škoda! Mogoče je to cilj?

In potem se čudimo, da niso pismeni!

Ne morejo biti, saj jih nismo opismenili!

Ko smo začeli v prvi razred vpisovati šestletnike, smo se pogovarjali o tem, da bo ta prvi razred podoben nekdanji »mali šoli«. To bi naj bila nekako priprava na šolo, izvajala  bi se priprava na opismenjevanje, priprava na usvajanje  osnovnih matematičnih pojmov in podobno. Zdaj pa se dogaja, da učiteljice kar tekmujejo, katera bo imela več »uspešnih« otrok, ki že berejo in pišejo in bo tako tudi ona uspešna. In tako včasih že v prvem razredu spoznajo obe tiskani abecedi, berejo, pišejo, na koncu pa so »bralno nepismeni«.

Ne vem, ali se zavedamo, kako kompleksna  in zahtevna procesa sta  pisanje in branje. Da bi naši možgani lahko uspešno  izvedli te operacije oz. uskladili delovanje vseh delov telesa, ki so potrebni za to, moramo imeti razvite določene sposobnosti, prav tako ne sme biti nobene okvare ali ovire. Če pa je, jo je potrebno prepoznati in na ustrezen način obvladati ali kompenzirati.

Učenje branja in pisanja se začne že v maternici, ko fetus okoli 26. tedna začne poslušati. Sprejema zvoke, sprejema materin jezik. Ko se rodi, posluša jezik okolice, posluša mamo, ki mu poje, pripoveduje, se igra z njim. Skladno s položajem svojega telesa in s svojimi gibalnimi sposobnostmi, proizvaja glasove in počasi začne glasovno-govorno komunikacijo. Ves čas posluša, sprejema ritem in intonacijo domačega jezikovnega sistema, sprejema glasove svojega jezika, začne razumevati jezikovna sporočila. Vsa ljudstva imajo svoje, tipične otroške pesmice, izštevanke, govorno gibalne igre, ki spodbujajo razvoj jezika. Tako otroci razvijajo sposobnost poslušanja in sposobnost slušnega procesiranja istočasno pa sposobnost govorne produkcije. Če otrok ni deležen tovrstnih spontanih stimulacij ali pa je pri tem oviran zaradi organskih okvar, lahko pride do težav pri razvijanju jezikovnih sposobnosti ter kasneje do težav pri učenju pisanja in branja.

Torej, ko bo dobro razvito poslušanje in ko bo posledično otrok razvil uspešno govorno jezikovno komunikacijo, takrat se bo lahko začel učiti pisati in brati. Sonja Pečjak v svoji odlični knjigi Z igro razvijamo komunikacijske sposobnosti učencev lepo opiše vse potrebne postopke. Prav tako Nada Hernja v »Objemu zvoka« opiše vaje za razvijanje fonološkega zavedanja.

Tudi sama sem že pred časom v reviji v Cogito v zvezi s pripravo na opismenjevanje pisala, da ne smemo pozabiti na otrokove gibalne sposobnosti, na sposobnost obvladovanja prostora ter telesa v prostoru.  

O vsem tem govorijo  sodobne metode opismenjevanja.

Problem nastopi pri izvedbi!

Kot da bi sodobna didaktika in metodika pozabili na čas, ki je potreben ter na obseg snovi!

Saj poznamo tisto – »Brez muje se še čevelj ne obuje!« Kot da bi učiteljice pozabile, da otroci še ne znajo pisati in da morajo veliko vaditi in ponavljati. Otroci morajo glas dobro slišati, ga izgovoriti, izgovorjenega povezati s črko, črko si vizualno predstavljati in biti motorično spretni, jo potem lahko pravilno zapišejo. Ves postopek je dolgotrajen in zahteva utrjevanje – četudi se to zdi »dolgočasno«. Vsak glas in vsaka črka zahtevata svoj čas. Nedopustno je obravnavanje več črk hkrati.  Delati je potrebno počasi in sistematično. Če parafraziram dr. V. V. Godino, otroci niso v šoli zato, da bi se zabavali. Resno delo, kar pisanje je, zahteva velik napor! Pravijo, da je potrebno vsako novo spoznanje oz. veščino  »prespati« (waldorfska pedagogika). Zato je potrebno vaje ponavljati … Vsi vemo, da otroci zelo radi poslušajo vedno ene in iste zgodbe in pesmi. Ja, njim je naravno dana ta potreba po ponavljanju, saj se na ta način po naravni poti, spontano nekaj  resnično  naučijo. Zato tudi v šoli morajo ponavljati in utrjevati. Mi odrasli imamo problem s tem, nam postane dolgočasno!

Kot sem že napisala v svojem priročniku, bomo tako počasi otroka pripeljali do tega, »da bo sposoben slišano oz. izgovorjeno jezikovno komponento, ki se je v trenutku, ko je bila izgovorjena, izgubila v prostoru in času, napisati in jo tako prostorsko omejiti ter jo narediti trajno.« 

Branje pa je obraten proces. Pri branju je potrebno videno strukturo spremeniti v govorno, jo slišati in potem razumeti. Če so bili vsi predhodni postopki izvedeni pravilno, po zakonitostih razvoja potrebnih sposobnosti, potem ob vztrajni vaji ne bi smelo priti do težav s tehniko branja.

Potrebno pa je poudariti, da dobra tehnika branja še ne pomeni razumevanja, je pa osnova za razumevanje. Otrok bo razumel besedilo, ki bo ustrezalo njegovi starostni oz. razvojni stopnji. Mogoče se ravno v tej fazi pozablja na dejanske povprečne sposobnosti in zmožnosti otrok. Mogoče se preveč pričakuje od 7–8 let starega otroka!

Ponovno poudarjam, osnovnošolski pouk mora biti naravnan na povprečje, na otroke, katerih razvoj poteka običajno! Tako bomo dosegli, da bo večina otrok ustrezno usposobljena in izobražena. Učitelj mora imeti sposobnost vživljanja v otroka in v njegove zmožnosti. Povprečnega otroka mora  znati učiti in naučiti. V osnovni šoli otrok ne bi smel potrebovati dodatnih inštrukcij! Prav tako učitelj mora biti suveren na svojem področju in mora strokovno  presoditi, kaj otroci resnično potrebujejo, kaj pa je v učnem načrtu odveč!

Otrok se bo potem, ko bo imel trdno osnovo, lažje učinkovito samostojno učil in samostojno pridobival in iskal nova spoznanja.

Seveda je v šoli določeno število otrok, ki tako ali drugače odstopajo od povprečja.  Tem otrokom  se lahko del učnega procesa prilagodi glede na njihove potrebe in sposobnosti.

Mislim, da je še najbolj poskrbljeno za otroke s posebnimi potrebami, saj  imajo možnost vključevanja v prilagojen  izobraževalni program ali pa imajo dodatno strokovno pomoč.

Resnično pa me skrbi za običajne povprečne otroke!