Ko je gospa Hilda Tovšak
»izginila«, sem začela premišljevati o tem, kakšen je sploh smisel zaporne
kazni za takšna kazniva dejanja.
Dobro, nekakšni »pravici«
bi bilo zadoščeno, ampak to ne bo rešilo nobenega problema. Delavci bodo še
vedno brez denarja; materiala, ki je »izginil« še vedno ne bo, krivice ne bodo
popravljene….
Razumem in sprejemam
dejstvo, da je določene ljudi mogoče boljše za nekaj časa umakniti iz družbe,
ker so fizično nevarni sebi ali soljudem. Tako se pač družba zaščiti. In v
takšnih primerih razumem izvrševanje zaporne kazni.
Ampak, kaj smo pridobili
s tem, da je gospa Tovšakova v zaporu? Res ne vem in ne razumem. Zdaj jo lepo
vzdržujemo, plačujemo ji stanovanje in hrano, skrbimo za njeno rekreacijo in
zdravje. Mesečni stroški so nekje nad 2000 eur. Res je odvzem prostosti neprijeten
in res ni prijetno biti v zaporu, torej je ta neprijetnost kazen za vse »grehe«,
ampak kaj, ko to kazen plačujemo mi vsi. Lahko bi denar, ki se porabi za njeno
bivanje v zaporu, vsak mesec podarili družini, ki je v stiski. To bi vsekakor bil bolj koristno porabljen
denar.
V tem konkretnem primeru
bi morali težiti k temu, da se popravijo krivice in da se povrne škoda, ki je
bila povzročena, predvsem posameznikom. To bi bilo pravično in to bi imelo
smisel, vse drugo je brez pravega pomena
in je več ali manj forma.
Ni komentarjev:
Objavite komentar