Ob 100 letnici rojstva Margarite Stajnko Rogelj

Margarita Stajnko Rogelj, profesorica defektologije - logopedinja in surdopedagoginja, ustanoviteljica Centra za sluh in govor Maribor, začetnica logopedske obravnave bolnikov na Oddelku za nevrokirurgijo  UKC Maribor, učiteljica in mentorica številnim mlajšim kolegom, velika humanistka ter terapevtka mnogih otrok in odraslih, ki zaradi različnih vzrokov niso slišali ali govorili.

Rodila se je 8. junija 1921 slovenskim staršem, poreklom iz Prlekije, v Beogradu. Otroštvo je preživljala v Beogradu in Nišu, saj je oče deloval v vojski Kraljevine SHS. Šolanje je nadaljevala v Mariboru v skupnosti šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. Kot pripravnica si je izbrala ime Mirjam, ki se je tudi kasneje, kar pogosto, uporabljajo med prijatelji. Učiteljišče je končala šolskega  leta 1940/41.

Po okupaciji so sestre bile izgnane v Bosno in tako je tudi ona obdobje druge svetovne vojne preživela v Bosni, v Varešu in delala v privatni šoli. Rada je pripovedovala  o lepih spominih na delo z otroki in o svojih   originalnih pristopih k pouku.

Po vojni je imela zaradi svojega prepričanja kar nekaj težav glede zaposlitve, vendar je bila zaradi iskrenosti deležna spoštovanja tudi s strani ideoloških nasprotnikov. Opravljala je različna dela v različnih ustanovah, ki  niso bila ravno povezana z njeno pedagoško izobrazbo.

Prvo srečanje z gluhimi je doživela leta 1955, ob zaposlitvi v takratni Gluhomemnici (sedanji Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana). Dobro je spoznala težave s katerimi se v življenju srečujejo gluhe osebe. Tudi kasnejšega moža, ki je bil gluh in se je šolal v zavodu,  je tam spoznala.

Ob delu je končala študij surdopedagogike in logopedije na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Študij je nadaljevala v Zagrebu, na Fakulteti za defektologijo.

Leta 1961 je bila poslana v Maribor z namenom, da tam v okviru Zdravstvenega doma organizira logopedske ambulante. To ji je zelo dobro uspelo, kljub težavam, ki so spremljale začetke dela. Tako je leta 1962 nastal Center za korekcijo sluha in govora, z logopedskimi ambulantami, kasneje še  z osnovno šolo in predšolskimi oddelki (sedanji Center za sluh in govor Maribor). Ob vsem delu in študiju je skrbela za družino, ki jo je medtem ustvarila.

Bila je odločna in trmasta vizionarka, ki se ni bala nasprotovanj ne na političnem ne na strokovnem področju. Če je bila prepričana o pravilnosti svoje zamisli, se je zanjo borila ne glede na ceno. Tako je med prvimi v takratni Jugoslaviji pri delu z gluhimi in naglušnimi ter osebami z govorno jezikovnimi motnajmi, prevzela in začela  uvajati verbotonalno metodo prof. Petra Guberine iz Poliklinike SUVAG v Zagrebu. Osnovna ideja te metode je razvijanje ostankov sluha pri gluhih in naglušnih osebah ter razvijanje govora s pomočjo poslušanja. V tistem času (50ta leta prejšnjega stoletja) še ni bilo tako izpopolnjenih slušnih pripomočkov, kot jih poznamo sedaj. Prav tako družba še ni imela toliko posluha za osebe s posebnimi potrebami, kot jih ima sedaj. Zato so se te osebe bile prisiljene prilagajati družbi in ne obratno, kot je to trend v današnjem času. Verbotonalna metoda je ponujala aparature za individualno in skupinsko rehabilitacijo poslušanja in govora, njeni postopki so temeljili na principih delovanja možganov in povezovanja ter medsebojnega vplivanja  vseh možganskih področij. To je bila izredno napredna, originalna metoda. Je pa res, da je izvajanje zahtevalo veliko znanja, napora in sredstev, kar pa je včasih povzročalo težave. S tovrstnim usposabljanjem gluhih in naglušnih je Margarita Stajnko Rogelj želela doseči njihovo kvalitetno integracijo v slišeče okolje ter lažje in bolj  neodvisno življenje.  

Sploh pa je integracija oseb s posebnimi potrebami v družbo, bila njeno vodilo od samega začetka.  Zato so gluhi in naglušni otroci pa tudi otroci s težjimi govornimi motnjami, ki so se šolali v OŠ centra, in so bili iz oddaljenih krajev, čez teden, živeli v slišečih rejniških družinah ter tako bili deležni slušno govornih stimulacij ves čas.  Cilj je bil usposobiti otroke za običajno življenje v slišečem okolju, tako da je bilo že takrat veliko število otrok vključenih, delno, pri posameznih predmetih, ali v celoti,  v večinske  osnovne šole, ob individualni obravnavi v Centru.   Večina jih je po končani osnovni šoli nadaljevala šolanje v večinskih srednjih ali poklicnih šolah.

Spremljala je novosti in imela odličen čut za kakovostna in uporabna spoznanja, ki jih je oplemenitila še s svojimi izkušnjami. Tako je prevzela Metodo zavestne sinteze razvoja (Svesna sinteza razvoja) dr Cvetka Brajovića iz Beograda, ki je bila uporabna v logopediji, predvsem pri terapiji jecljanja ter pri otrocih z več motnjami. Delo po tej metodi je celostno zajelo vsa področja življenja obravnavane osebe, zahtevalo je odgovorno, intenzivno in zavestno sodelovanje.

Poleg osnovne dejavnosti je v Centru ustanovila še šolo za tuje jezike, ki je delala po globalno-strukturalni avdio-vizualni metodi Poliklinike SUVAG , ki je del verbotonalnega sistema.

V delovanju Centra je izpostavljala je pomen timskega sodelovanja. O pomembnih odločitvah za obravnavane osebe in za pripravo individualnih (zdaj se uporablja izraz – individualizirani) programov dela, je sodeloval in odločal strokovni tim, ki so ga sestavljali psihologi, zdravniki specialisti, socialni delavci, logopedi, učitelji -  defektologi. 

Ves čas  je praktično izvajala terapijo, v oddelkih ali individualno, z osebami vseh starostnih skupin, ki so  imele težave s sluhom, govorom in jezikom, ne glede na vzrok ali pojavnost motnje.

Kasneje, leta 1977, je v sodelovanju z dr Matejem Lipovškom, predstojnikom oddelka za nevrokirurgijo UKC Maribor (prej Splošna bolnišnica Maribor), organizirala logopedsko obravnavo pacientov, ki so se zdravili zaradi možganskih poškodb oziroma bolezni. Tudi na tem področju je vztrajala in zagovarjala svoje prepričanje o takojšnjem začetku rehabilitacije (takoj po poškodbi ali operaciji), o intenzivni, individualizirani obravnavi, o aktivnem in zavestnem sodelovanju pacienta,  o timskem delu z zdravnikom in o sodelovanju z domačim okoljem.

Do sodelavcev je bila zahtevna in je na prvo mesto postavljala delo oziroma ljudi, ki so prišli v ustanovo po pomoč. Med sodelavci in strokovnjaki je bila priljubljena pa tudi  osovražena. Ljudje so, ali  sprejemali in razumeli njene poglede in način dela, ali pa so jih odklanjali  in jo  kritizirali. Je pa na področju dela z osebami, ki so imele težave na področju sluha, govora in jezika, naredila veliko dobrega. Delala je,  ni se bala naporov, zato so tudi sledili uspehi. Verjela je v človeka in njegove sposobnosti, zato zanjo ni bilo nič nemogoče. Bila je velik optimist. Že najmanjši napredek ji je pomenil spodbudo k še boljšim rezultatom. Pacienti so jo imeli zelo radi, saj jim je nesebično pomagala, jih bodrila in se skupaj z njimi veselila napredka. Ni verjela v neuspeh. Vedno je našla pravo besedo v pravem trenutku. Ljudje so od nje odhajali pomirjeni in zadovoljni.

Ko se je upokojila, je še vedno bila pripravljena pomagati. Margarita Stajnko Rogelj ni prenehala z delom – postala je še bolj ustvarjalna. Predavala je, pisala referate za različna strokovna srečanja, pomagala pedagoškim delavcem  z nasveti. Nekaj časa je pomagala pri verouku v župniji Limbuš, kjer je do smrti živela pri hčerki Miriam z vnukoma Timotejem in Irinejem. Veliko pomoči potrebnih otrok in odraslih je prihajalo k njej po nasvet in dobro besedo.

Nihče ni prerok v svoji deželi, zato je bila bolj zaposlena in iskana v Polikliniki SUVAG v Zagrebu kot v Mariboru. Pomagala je pri izobraževanju novih strokovnjakov ter pri delu z ljudmi s težjimi motnjami. Zato so jo pošiljali tudi v druge SUVAG Centre po svetu (Japonska, Francija, Španija, Portugalska, Italija) –  prav v Italijo je hodila zelo pogosto. Tam je kljub visoki starosti in razvijajoči se bolezni, intenzivno delala.  

Bolezni se je dolgo in pogumno upirala. Verjela je, da jo lahko premaga. Telo je že odpovedovalo, duh pa je bil močan. Še iz bolniške postelje je poslala kakšen nasvet ali strokovno mnenje. Ko pa je bilo njeno razgibano, ustvarjalno in polno življenje, dopolnjeno, je ob hčerki,  zapustila ta, njej ne vedno naklonjeni svet. Umrla je 20. 4. 2002 in je pokopana na Limbuškem pokopališču.

Tisti, ki smo jo poznali in ji bili blizu, smo lahko hvaležni za to bogato izkušnjo. Ni bilo vedno lahko biti blizu tako izjemne osebe, bilo pa je zanimivo, poučno in polno izzivov.

Margarita Stajnko Rogelj nam je lahko všeč ali pa ne, vendar je s svojim delom dokazala, da   „gluhi lahko slišijo in nemi govorijo“ ter da se iz skromnih začetkov lahko razvije nekaj velikega in pomembnega, če le obstaja močna volja, znanje in jasen cilj.