Pasji iztrebki

Nekoč je veljalo, da je Slovenija čista, urejena dežela in da so Slovenci snažni, da imajo radi red in urejeno okolje ter da se po tem  razlikujejo  od ostalih bolj »balkanskih« dežel. Zadnje čase, bolj ko hodim po tem našem mestu, manj verjamem v to staro prepričanje.

Kot lastnica psa sem vsak dan na cesti, v parku, na zelenicah v mestu. Že dolgo me mučijo papirji in papirčki, vrečke, ostanki embalaže, hrane, kozarčki, steklenice, cigaretni ogorki, izpljunki … še najbolj pa me mučijo pasji iztrebki.

Psov je zelo veliko, odgovornih lastnikov pa malo manj.

Zadnjič sem na Facebooku objavila fotografije iztrebkov, ki sem jih posnela na zasneženem Tomšičevem drevoredu (zdaj bi ga že lahko imenovali »pasji drevored«) in to na razdalji 10 metrov – bilo jih je 12 in to različnih velikosti, oblik  in barv. Če drevored dolg približno 800 m, lahko izračunamo, koliko jih je bilo na celotni dolžini. Bili so vsepovsod: na stezi, na pločniku,  na robu, tam, kjer je sicer zelenica.  Lepo so se videli na snegu! Še sreča, saj sem se jim lahko izmikala ter pazila, da ne stopim  vanje oz. da ne stopi vanje moj pes.  Sicer so bili nekateri lastniki »prebrisani« in so iztrebke pokrili s snegom. Mogoče so mislili, da potem ta zadeva čudežno izgine! Pozabljajo pa, da ko pride pomlad in snega ni, vsa nesnaga ostane in se pokaže v vsej svoji veličini. No, so pa tudi takšni, ki sicer iztrebke spravijo v vrečko, potem pa vrečko tam tudi pustijo. Ne vem, mogoče verjamejo v nekakšne pasje škrate, ki  s čarovnijo spravijo vrečko v koš!?

Ko se sneg topi,  se iztrebki lepo zlijejo z blatom in hinavsko čakajo na neprevidnega sprehajalca ali razigranega otroka, ki bo potem to smrdečo brozgo raznesel po cesti ali stezi ali po svojih oblačilih. Ko zraste trava, se zadeva ponovno skrije in preži na neprevidneža. Res ne vem, kaj je huje,  če sam stopiš in se »spelješ« ali pa, če se otrok igra v travi in se zapaca s pasjim »spominkom« ali pa, če pes stopi in potem pride z namazanimi in smrdečimi tacami v stanovanje.

Kot sem prej povedala, psov je veliko. Nekateri ljudje si nabavijo psa in verjetno verjamejo v  neko romantično predstavo o zvestem prijatelju, ki je na svetu zato, da jih razveseljuje in skrbi za njihovo dobro počutje. Redki pomislijo na to, da je pes tudi obveza in da s sabo prinese veliko skrbi in dolžnosti. Potrebno mu je zagotoviti primerno bivališče, ustrezno hrano, zdravstveno oskrbo, redne sprehode in primerno zaposlitev oz. aktivnost. Zelo pomembno je zavedanje, da naš pes ne sme obremenjevati okolice in ostalih prebivalcev. Imamo pravico imeti psa, ampak naša pravica ne sme kratiti pravice someščanov do varnega in čistega okolja ter neoviranega gibanja. Veliko je odgovornih in skrbnih lastnikov, ampak tisti neodgovorni mečejo slabo luč na vse lastnike in na vse pse!

Najmanj, kar lahko lastniki psov storimo je, da pobiramo nesnago za svojimi ljubljenčki. Tako kot se usedemo v avto  in moramo imeti vozniško dovoljenje s seboj, moramo imeti sprehajalci psov vedno v žepu vrečke za iztrebke. Potem pa jih moramo tudi pobrati. Ja, to je res ogabno (vendar potrebno) opravilo, ampak še bolj ogabno je pustiti kupček ali kup. To puščanje me  spominja na srednjeveške navade, ko so se človeški in živalski iztrebki mešali na mestnih ulicah. No, upam, da do tega ne bo prišlo!

Mislim, da obstajajo rešitve.

Kot prvo mislim, da bi bilo potrebno uvesti obvezno usposabljanje za lastnike psov. Vem, da so v zavetišču organizirali tečaj za sprehajalce psov. Toliko bolj bi bil potreben tečaj oz. usposabljanje za lastnike.  Pes je živo bitje s svojimi potrebami, ki  lastniku prinašajo  dolžnost in odgovornost.  

Potrebna bi bila  bolj pogosta oz. redna kontrola mestnih redarjev na krajih, ki so običajna sprehajališča psov.  Tisti, ki ne pobirajo iztrebkov, bi morali plačati globo. Če malce pretiravam – lahko bi postavili kamere, ki bi spremljale dogajanja in obnašanje lastnikov psov.

Mogoče bi pa lastniki psov zaposlili in plačali nekoga, ki bi skrbel za odstranjevanje iztrebkov z javnih in privatnih površin, po katerih se sprehajajo psi.

Ali pa bi, tako kot za kolesarje, naredili steze za sprehajanje psov. Takrat bi verjetno vsi pobirali za sabo, saj drugače ne bi imeli več kam stopit.

Lahko bi uvedli davek na pse. Tako bi se za psa odločili resnični ljubitelji in odgovorni lastniki, ki se zavedajo vseh radosti in vseh težav ter dodatnega dela, ki ga prinaša  življenje s psom.

Rešitev bomo morali poiskati, sicer sobivanje živali in ljudi v mestu ne bo prijetno.

Ko ti Mestno redarstvo in Nigrad »polepšata« dan!

Zaradi  delovnih obveznosti, sem morala parkirati v bližini mariborske Filozofske fakultete in to v ponedeljek, 3. 10. , ko so vsi študentje in   profesorji začenjali študijsko leto. Na tem prostoru je tudi sicer, ne samo v začetku oktobra,  posebna sreča, če najdeš prosto parkirno mesto. Uporabnikov je veliko, prostora pa malo!

Bilo je še nekaj prostora v slepi »ulici« med Lidlovo trgovino in zapuščenimi prostori  Florine. Običajno je tam tudi vse polno avtomobilov. Avto sem pustila tako, da nisem ovirala prehoda ali zapirala poti. Sicer tam nihče ne hodi, razen voznikov, ki tam parkirajo, saj se tam končajo vse poti in se začenja divja narava.

Po končanih obveznostih sem bila zelo presenečena, ko nisem našla avtomobila. Po prvem presenečenju sem se spraševala, ali sem ga mogoče pustila kje drugje, vendar sem bila prepričana, da tako raztresena vseeno nisem. Druga misel je bila, da so mi ga ukradli. Po tem prvem šoku in grozi, ko so mi vse posledice kraje avtomobila šle skozi možgane, sem začela planirati  izvajanje dejavnosti in postopkov ob takšnem dogodku. Ker pa sem težko verjela, da bi poleg vseh ostalih lepih avtomobilov, nekdo potreboval starega in ne ravno negovanega, mojega, sem pomislila na mestno redarstvo. To me je potolažilo, saj sem upala, da je avto v varnih rokah redarjev in da me pač nekje čaka. Sicer mi ni bilo jasno zakaj bi ga odpeljali, saj ni bil napoti in ni nikogar oviral.

Vseeno sem poklicala policijo ter jim pojasnila, da ne najdem avtomobila. Zelo prijazno so mi svetovali, me pomirili in mi dali številko mestnega redarstva. Trajalo je kar nekaj časa, da mi je uspelo priklicati to številko in zelo prijaznega gospoda, ki mi je potrdil sum in mi povedal, da je moj avto na Nigradovem parkirišču.

Uspelo mi, da sem si uredila prevoz do lepe, moderne stavbe kjer je sedež Medobčinskega  redarstva in Nigrada. Mimogrede sem pomislila, da njim pa, verjetno res dobro gre, saj imajo sedež v tej moderni  palači.

Pri mojih letih  takšni dogodki pripomorejo k utrujenosti in izčrpanosti, vendar  sem vse še kar dobro prenašala, saj sem bila prepričana, da je sedaj vseh težav konec, saj bom plačala in odpeljala avto, katerega sem skozi ograjo gledala. Zasmilil pa se mi je avto zraven mojega – njemu so še kar utripali vsi štirje smerokazi – verjetno ga je nekdo samo za kratek čas pustil, vmes so ga odpeljali in sedaj mu še grozi, prazen akumulator.

Najhujši šok tega dneva pa je bil na Nigradovi linici pri vhodu, ko mi je gospod prijazno napisal položnico, in mi pojasnil, da jo moram plačati na banki ali na pošti in potem moram prinesti potrdilo o plačilu in potem bom lahko odpeljala avto. To je res bil višek vsega dogajanja! Lepo, po vsem tem me je čakal  še  »sprehod« po Zagrebški ulici  in iskanje banke! Ko bi le-ta bila za vogalom! Na banki plačilo – samo z gotovino – še dobro, da je pred vhodom bankomat!  Ob tem sem razmišljala ali je takšen način urejanja zadev namenjen dodatnem kaznovanju in discipliniranju prekrškarjev ali pa res ne gre drugače. Potem pot nazaj do lepe stavbe, kjer so mi kasneje prijazno pojasnili, da resno razmišljajo o pripravi pogojev, ki bodo omogočali takojšnje plačilo pri njih.

Vso to dogajanje je bilo precej naporno in  obremenjujoče in nekako, po mojem laičnem mnenju, ni bilo v sorazmerju s težo prekrška. Po neki preprosti logiki vidim zadevo tako:

Če je moj avto bil nepravilno parkiran si zaslužim ustrezno kazen.

Če ni oviral prehoda, dostopa, prometa vozil in pešcev, ga ni potrebno odstraniti.

Če se ga odstrani, ni potrebno dodatno komplicirati postopka plačevanja stroškov, ki so ob tem nastali.

Potem sem se začela spraševati o smislu in namenu takšnih postopkov ter o smislu in namenu obstoja tovrstnih služb, podjetij, družb…. Sploh takih, ki so občinske in ki bi morale skrbeti za dobro občanov.  Njihova  dejavnost ne bi smela biti namenjena sama sebi ali temu, da slepo izvaja neke predpisane postopke ter  skrbi za polnjenje neke blagajne. Pomembno je, da  naloge in postopki občinskih služb, v najširšem pomenu besede, ne izgubijo svojega prvotnega, plemenitega cilja, ki bi moral slediti načelu »služiti in varovati« (»To Serve and Protect«). Upam, da se bodo pristojni tega začeli zavedati!

S spoštovanjem stanovskemu kolegu Adiju - gluhe je učil poslušati in govoriti

So ljudje, ki pustijo sled. Na svetu  so z razlogom. Življenje posvetijo nekemu cilju in mu zvesto sledijo ne glede na vse.   Delajo tisto, v kar verjamejo, in s svojim delom pomembno vplivajo na ljudi okoli sebe.

Takšen človek je bil Adi Obu, ki se je v teh dneh poslovil.

Spoznala sem ga kot mladega moža in očeta, ki je pred mnogimi leti (1968) kot učitelj fizike in tehničnega pouka začel delati na takratnem Centru za korekcijo sluha in govora v Mariboru. Kmalu se mu je pridružila še soproga Nada. Adi je takoj začel študirati na takratni zagrebški Visoki defektološki šoli in kmalu  postal profesor defektologije, surdopedagog – logoped.

Zaradi družinske izkušnje z gluhoto in naravnega talenta  je razvil poseben občutek za razumevanje težav, s katerimi se gluhe osebe srečujejo. Izkustvena spoznanja je vztrajno in zavzeto nadgrajeval s teoretičnimi znanji ter vse to uspešno uporabljal v praksi.

Kot fizik in surdopedagog, ki je sledil načelom  verbotonalne metode, je znal povezati spoznanja   različnih področij ter jih praktično udejanjiti, posebej na področju elektroakustike. Tako se je izkazal kot inovator, priznan tudi  s strani avtorja verbotonalnega sistema, akad. prof. dr. Petra Guberine.

»Stereo Suvag I aparatura izdelana na pobudo prof. Adija Obuja. Pri nas izdelana skupna-centralna plošča s potenciometri. Izdelal tov. Teo Novak v sodelovanju s prof. Obujem.« Iz Kronike CKSGM, str. 121.

Posebej zavzeto in predano je delal z otroki v razredu, kasneje pa tudi kot individualni slušno govorni terapevt.  S pomočjo elektroakustičnih aparatur se je trudil gluhim približati svet zvoka ter jim pomagal razvijati govorno jezikovno komunikacijo. Kot izjemen didaktik in metodik je znal gluhim otrokom približati učne vsebine tako, da so jih zmogli usvojiti. S svojim umirjenim in prijaznim nastopom je vlival zaupanje tako otrokom kot mlajšim kolegom, ki so potrebovali nasvet ali strokovno spodbudo.

Prav tako se  je  zavzeto in predano posvečal svoji družini: ženi Nadi, hčerki Janji in sinu Mateju. Redko srečamo človeka, ki bi tako odgovorno in nesebično skrbel za dobro svojih otrok ter jim popolnoma posvetil svoje življenje!

Veliko je razmišljal, za okolico morda celo preveč. Mogoče  so bili njegovi strokovni pogledi in ideje v določenem času in okolju  težko razumljivi. Mogoče je včasih malce prestrogo in ne vedno najbolj posrečeno, želel predstaviti svojo vizijo. Mogoče je zato bil deležen nerazumevanja.  Vedno pa je, za vsako ceno, na prvo mesto postavljal otroke, ki so mu bili zaupani. Ni mu bilo žal ne časa ne energije, ki ju je vlagal v svoje delo. Imel je visoke strokovne in etične standarde, od katerih ni mogel odstopati. Bil je pripravljen, brez pomisleka, žrtvovati vse, ko je zagovarjal svoje prepričanje.

Ta svet je takšen,  da ljudje, ki preveč izstopajo iz povprečja, postanejo moteči. Ne vem, ali je to zaradi nekega nezavednega občutka slabe vesti ali zaradi prav tako nezavedne zavisti ali preprosto zaradi tega, ker rušijo miren tok  ustaljene rutine. Tako se je zgodilo, da je Adi postal nezaželen. Znašel se je v začaranem krogu, iz katerega pozitiven izhod ni bil mogoč.

Velike ljudi doletijo velike krivice!

Žal mi je, da takrat tisti, ki smo mu verjeli, nismo bili bolj pogumni in glasni ter mu bolj odločno pomagali zagovarjati njegove ideje.

Po težkih preizkušnjah je bil primoran zamenjati delovno področje in okolje. Kljub  bolečini in žalosti zaradi nerazumevanja in krivic, je tudi ob delu z odraslimi osebami z okvaro sluha ohranil svojo srčnost in visoko profesionalnost.

Leta resnično napornega življenja, ki je bilo posvečeno drugim, so počasi izčrpavala življenjsko energijo iz njegovega telesa. Ni mu bilo dano, da bi zadnja leta preživljal mirno z ženo, otroki in vnuki. Bolezen je bila prehuda, da bi ji lahko kljuboval. Potreboval je stalno pomoč in tako mu je bila vsa skrb in dobrota, ki jo je prej izkazoval svoji družini,  večkratno povrnjena. V domačem družinskem okolju je bil deležen vse potrebne ljubeče nege, nežnosti in spoštovanja.

Vrata doma njegove družine so bila in bodo za vedno ostala odprta za gluhe, za njihove težave in  radosti! 

Adi, počivaj v miru, ki si ga zaslužiš!