torek, 4. oktober 2016

Ko ti Mestno redarstvo in Nigrad »polepšata« dan!





Zaradi  delovnih obveznosti, sem morala parkirati v bližini mariborske Filozofske fakultete in to v ponedeljek, 3. 10. , ko so vsi študentje in   profesorji začenjali študijsko leto. Na tem prostoru je tudi sicer, ne samo v začetku oktobra,  posebna sreča, če najdeš prosto parkirno mesto. Uporabnikov je veliko, prostora pa malo!
Bilo je še nekaj prostora v slepi »ulici« med Lidlovo trgovino in zapuščenimi prostori  Florine. Običajno je tam tudi vse polno avtomobilov. Avto sem pustila tako, da nisem ovirala prehoda ali zapirala poti. Sicer tam nihče ne hodi, razen voznikov, ki tam parkirajo, saj se tam končajo vse poti in se začenja divja narava.
Po končanih obveznostih sem bila zelo presenečena, ko nisem našla avtomobila. Po prvem presenečenju sem se spraševala, ali sem ga mogoče pustila kje drugje, vendar sem bila prepričana, da tako raztresena vseeno nisem. Druga misel je bila, da so mi ga ukradli. Po tem prvem šoku in grozi, ko so mi vse posledice kraje avtomobila šle skozi možgane, sem začela planirati  izvajanje dejavnosti in postopkov ob takšnem dogodku. Ker pa sem težko verjela, da bi poleg vseh ostalih lepih avtomobilov, nekdo potreboval starega in ne ravno negovanega, mojega, sem pomislila na mestno redarstvo. To me je potolažilo, saj sem upala, da je avto v varnih rokah redarjev in da me pač nekje čaka. Sicer mi ni bilo jasno zakaj bi ga odpeljali, saj ni bil napoti in ni nikogar oviral.
Vseeno sem poklicala policijo ter jim pojasnila, da ne najdem avtomobila. Zelo prijazno so mi svetovali, me pomirili in mi dali številko mestnega redarstva. Trajalo je kar nekaj časa, da mi je uspelo priklicati to številko in zelo prijaznega gospoda, ki mi je potrdil sum in mi povedal, da je moj avto na Nigradovem parkirišču.
Uspelo mi, da sem si uredila prevoz do lepe, moderne stavbe kjer je sedež Medobčinskega  redarstva in Nigrada. Mimogrede sem pomislila, da njim pa, verjetno res dobro gre, saj imajo sedež v tej moderni  palači.
Pri mojih letih  takšni dogodki pripomorejo k utrujenosti in izčrpanosti, vendar  sem vse še kar dobro prenašala, saj sem bila prepričana, da je sedaj vseh težav konec, saj bom plačala in odpeljala avto, katerega sem skozi ograjo gledala. Zasmilil pa se mi je avto zraven mojega – njemu so še kar utripali vsi štirje smerokazi – verjetno ga je nekdo samo za kratek čas pustil, vmes so ga odpeljali in sedaj mu še grozi, prazen akumulator.
Najhujši šok tega dneva pa je bil na Nigradovi linici pri vhodu, ko mi je gospod prijazno napisal položnico, in mi pojasnil, da jo moram plačati na banki ali na pošti in potem moram prinesti potrdilo o plačilu in potem bom lahko odpeljala avto. To je res bil višek vsega dogajanja! Lepo, po vsem tem me je čakal  še  »sprehod« po Zagrebški ulici  in iskanje banke! Ko bi le-ta bila za vogalom! Na banki plačilo – samo z gotovino – še dobro, da je pred vhodom bankomat!  Ob tem sem razmišljala ali je takšen način urejanja zadev namenjen dodatnem kaznovanju in discipliniranju prekrškarjev ali pa res ne gre drugače. Potem pot nazaj do lepe stavbe, kjer so mi kasneje prijazno pojasnili, da resno razmišljajo o pripravi pogojev, ki bodo omogočali takojšnje plačilo pri njih.
Vso to dogajanje je bilo precej naporno in  obremenjujoče in nekako, po mojem laičnem mnenju, ni bilo v sorazmerju s težo prekrška. Po neki preprosti logiki vidim zadevo tako:
Če je moj avto bil nepravilno parkiran si zaslužim ustrezno kazen.
Če ni oviral prehoda, dostopa, prometa vozil in pešcev, ga ni potrebno odstraniti.
Če se ga odstrani, ni potrebno dodatno komplicirati postopka plačevanja stroškov, ki so ob tem nastali.
Potem sem se začela spraševati o smislu in namenu takšnih postopkov ter o smislu in namenu obstoja tovrstnih služb, podjetij, družb…. Sploh takih, ki so občinske in ki bi morale skrbeti za dobro občanov.  Njihova  dejavnost ne bi smela biti namenjena sama sebi ali temu, da slepo izvaja neke predpisane postopke ter  skrbi za polnjenje neke blagajne. Pomembno je, da  naloge in postopki občinskih služb, v najširšem pomenu besede, ne izgubijo svojega prvotnega, plemenitega cilja, ki bi moral slediti načelu »služiti in varovati« (»To Serve and Protect«). Upam, da se bodo pristojni tega začeli zavedati!



Ni komentarjev:

Objavite komentar