Begunci

Dolgo sem bila tiho, saj tudi nisem prav vedela, kako bi ubesedila vse tisto, kar sem občutila ob prebiranju prispevkov in komentarjev o beguncih!

Ja res, mirno lahko rečemo, da se vrstijo dogodki bibličnih razsežnosti! Sicer pa, zgodovina nas uči, da se je to že  dogajalo: selili so se Huni, Slovani, kasneje Evropejci..... in še bi lahko naštevala.

Seveda ni fajn, če ljudje  morajo zapustiti svoje domove in če morajo nekje daleč, v negotovosti,  iskati možnost preživetja! Seveda ni fajn, če morajo staroselci sprejeti nekoga, ki ga ne poznajo, ne razumejo, nekoga, ki trka na človekovo vest in malce razburka mlako mirnega, zadovoljnega, malomeščanskega vsakdana.

To je vse res! Vendar zrela, odgovorna, odrasla oseba zna izbirati med "fajn" in "prav" (besede V. V. Godina – to zelo pogosto uporabim).

In prav je, da sočloveku pomagaš! Na tej naši Zemlji v tem našem življenju, smo vsi enako nebogljeni in ubogi! In vsi v nekem trenutku potrebujemo pomoč sočloveka, če hočemo preživeti.

In tako - človek, ki potrebuje pomoč, je človek  in človek, ki pomaga, je človek- ni pomembna vera, barva, poreklo, kultura, izobrazba.... Seveda so to razlike in jih tudi ne zanikam, ampak niso takšne,   de ne bi mogli izbrati tistega, kar je "prav".

Edina velika in resnična razlika med nami, prebivalci Zemlje, ki se imenujemo "ljudje", je  v modrosti. Eni so pač modri, eni pa so pač nespametni!

Človek je lahko črn, bel, rumen, oranžen, zelen,....., izobražen, neizobražen, visok,  majhen, ateist, kristjan, jud, musliman, animist, šintoist, ....,  moški, ženska, star, mlad, bogat, reven, debel, invalid, atlet ........ in je MODER.

Lahko pa je prav tako črn, bel, rumen, oranžen, zelen,....., izobražen, neizobražen, visok,  majhen, kristjan, jud, musliman, animist, šintoist....,  moški, ženska, star, mlad, bogat, reven, debel, invalid, atlet ........ in je NESPAMETEN.

In če pomislim na meni najljubšo razlago oz opis modrosti, je vse jasno:

"Kdo je med vami moder in razumen? Pokaže naj z lepim življenjem svoja dela v modri krotkosti. Ako pa imate grenko zavist in prepirljivost v srcu, se nikar ne hvalite in ne lažite zoper resnico. Taka modrost ne prihaja od zgoraj, ampak je pozemeljska, čutna, hudičeva. Kjer je namreč zavist in prepirljivost, tam je nered in hudobija vsake vrste. Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej čista, potem miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, brez pristranosti in brez hlimbe. Sad pravičnosti pa se seje v miru tistim, ki delajo za mir." (Jak 3. 13-18)

Verjetno sem naivna, vendar si resnično želim in upam, da bi vsi mi Zemljani postali modri in se napolnili z "modrostjo od zgoraj" ter bili miroljubni, usmiljeni, prizanesljivi...

Kaj pa vem, mogoče... pa saj upanje umre zadnje....

Degustacija Električnega golaža

Vidim nekaj oranžno provokativnega, ne »štekam« kaj mi platnice sporočajo; malo nezaupljivo vzamem v roke, gledam in začnem  brati. In potem berem, berem do konca, vmes se včasih  nasmejem,  se občudujoče zamislim, se z nostalgijo  spomnim gimnazijskih let, ko smo prebirali Ogdena Nash-a v prevodu Dragoslava Andrića in občudovali njegove,   hudomušno v verzih, napisane večne resnice. In poskušam ugotoviti kdo je ta Ven Jemeršič, ki mu beseda teče, misli iskrivo skačejo, ostro zadenejo bistvo in te pustijo odprtih ust v pričakovanju naslednje žlice golaža.

Všeč mi je  spoznanje, da je navihan filozof, hudomušni satirik, navidezno veseljaški humorist, ki brez usmiljenja govori resnico ne glede na posledice, ki jih ta pusti na bralcu. Uživa v navideznih nesmislih, ki jih zmeša  v svoj golaž, da postanejo prebavljivi in smiselni. Uspešno telovadi z besedami, jih zlaga in meša, spreminja, dodaja, odvzema tako da je na  koncu  misel zavita v prav poseben Venov ovoj. Hodi po svetu in se mora, zaradi neke notranje nuje, obregniti ob vsakdanjost.

Snovi mu ne bo nikoli zmanjkalo, saj  resničnost sveta kar izziva, da jo nekdo  z izostrenim posluhom, zapiše in jo, kot neko ogledalo z grotesknim odsevom, postavi pred bralca.

Še ena olimpijada

Gledam to,  še kar trajajoče, vseslovensko olimpijsko navdušenje in veselje.

Ja, za kratek čas smo pozabili na vse težave in razprtije, ki jih imamo v državi in  smo skupaj  slavili uspehe ljudi, ki so  dosegli medalje, oziroma to, da so sploh sodelovali na olimpijadi in se veselili kot, da bi bili to naši uspehi in kot da smo mi bistveno pripomogli k temu. Občudujemo njihov trud, njihove sposobnosti in odrekanja, občudujemo in smo hvaležni njihovim staršem, ki so jim vse to omogočili s svojo zagnanostjo že na  začetku  poti, oziroma z vztrajnostjo in zaupanjem tekom dolgoletnih priprav. Navdušeni smo nad trenerji in celotno ekipo, ki spremlja vrhunskega športnika; no, včasih si mislimo da bi mi  potegnili kakšno boljšo potezo in bi lahko naš varovanec dosegel še kaj več, in »strokovno« razglabljamo o temah, ki jih sicer (večina) poznamo le iz fotelja pred televizorjem. Skratka, vsi se nekako počutimo zaslužne in smo zelo ponosni na dosežke! Prav je tako, nekaj pa le moramo imeti in nekje  moramo biti uspešni!

Ampak, pravi navdih pride od drugod!

So ljudje, ki ves čas pogumno sodelujejo na olimpijadi življenja v vsakodnevnih disciplinah, kot so oblačenje, kuhanje, hoja, obisk trgovine ali gledališča, srečanje s prijatelji, šolanje, komuniciranje…. To so ljudje, katerim je življenje postavilo ovire, vendar jih ni ustavilo. Nekaterim  je uspelo te ovire celo premagati!

Kako jim to uspeva, bomo videli tudi na 11. zimskih paraolimpijskih igrah, ki bodo potekale od 7. 3. do 16. 3. 2014 prav tako v Sočiju, ko bodo v športnih disciplinah  tekmovali športniki invalidi. Slovenski predstavnik bo Gal Jakič, ki  bo nastopil v slalomu ter veleslalomu. Na paraolimpijskih igrah, pred štirimi leti v Vancouvru, je že sodeloval in v  slalomu zasedel 29. mesto. Tako bo Slovenija že četrtič imela predstavnika na olimpijadi (1998 – Srečko Kos; 2006 – Žiga Breznik; 2010 – Gal Jakič).  http://www.zsis.si/index.php/sochi-2014.html

   

Imamo  še gluhe športnike, ki so sodelovali na zimskih olimpijskih igrah gluhih. Spominjamo se zelo dobrih rezultatov: Anton Kogovšek - zimska olimpijada leta 1953 v Oslu - srebrna medalja v slalomu in bronasta v kombinaciji; tu je še  prva medalja v samostojni državi Sloveniji, marca 1992, ni sicer olimpijska, vendar je pomembna. Na evropskem prvenstvu v alpskem smučanju v Franciji,  sta Sabina Hmelina in Samo Petrač osvojila prvi medalji za Slovenijo na uradnih tekmovanjih.

 http://www.zveza-gns.si/o-zvezi/sport

 

Leta 1995 na zimskih olimpijskih igrah gluhih na Finskem, je slovenska reprezentanca osvojila 7 medalj ter tako postala najboljša reprezentanca olimpijade.

Verjetno za te uspehe ne ve toliko ljudi, kot jih ve za uspehe Tine Maze. Kljub temu so zelo pomembni za vse nas.

Ljudje s posebnimi potrebami in invalidi, so športniki po duši, pa če se ukvarjajo s športom, ali ne! Ves čas se borijo z življenjem in za življenje ter neustrašno premagujejo ovire.  Vsak izmed njih si zasluži medaljo. To so zmagovalci olimpijade življenja!

Torej, smo narod športnikov, ki znajo zmagovati  v življenju in na športnih tekmovanjih. Bodimo ponosni na to, podpirajmo drug drugega, pomagajmo si, spoštujmo se, veselimo se uspehov in si to izkažimo.

Županova nova oblačila

Ne bom  komentirala županove nove obleke, saj bi lahko postala preveč žaljiva in hudobna.

Pravijo, da je lahko je kritizirati in pametovati po bitki, zato bom zdaj konstruktivna.

Večina zaposlenih ljudi je v prostem času doma v udobnih, domačih, nekonvencionalnih oblačilih. V službi pa, odvisno od poklica, delovnega mesta in položaja, potrebujejo ustrezna in primerna oblačila. 

Škoda, da se župan ni spomnil in ustanovil podjetje, ki bi izdelovalo delovne obleke za potrebe vseh zaposlenih v o Mariboru. Jaz to zdaj ponujam kot idejo in predlagam:

·        MTT bi ponovno deloval in  bi izdeloval blago, ki bi ga uporabili za izdelavo teh oblačil.

·        Novo podjetje bi zaposlilo oblikovalce, krojače, šivilje, ki bi izdelovali različna oblačila.

·        Lahko bi to razširili še na obutev (?).

Ko govorim o oblačilih, mislim na udobna, sodobna, kvalitetna, namenska, da ne bi kdo mislil, da  želim kitajski model uniform iz starih časov!

Tako bi lahko vsi delodajalci v Mariboru nabavili oblačila za zaposlene za potrebe opravljanja določenega dela.  

Ne vem koliko novih delovnih mest bi s tem zagotovili, to bi bilo potrebno natančno izračunati, ampak, nekaj pa bi le bilo!

Vse to bi lahko bilo uresničljivo in možno, pod pogojem, da bi osnovni in dejanski namen bil pomoč Mariboru in brezposelnim v našem mestu! Morali bi pozabiti na ozke lastniške interese, na dobiček in bogatenje! Pomembno bi bilo, da ljudje delajo in zaslužijo toliko da lahko plačajo položnice in kupijo hrano za družino. Delovanje takšnega podjetja bi moralo temeljiti na solidarnosti in medsebojni pomoči, saj bi se tudi kupci morali zavedati tega, da s tem, ko kupijo proizvod tega domačega podjetja, pomagajo posredno, tudi sebi.

Saj vem, vse to je lahko samo utopična pravljica, ampak, če bi naredili premik v našem mišljenju, bi nam mogoče uspelo.

Mislim, da je bodočnost v domačih podjetjih, kmetijah, delavnicah, ki zagotavljajo delo in dostojno preživetje, saj je to pomembno za vsakega posameznika. Vsako mesto, pokrajina ali država je ozemlje na  katerem živijo konkretni posamezniki, ki imajo pravico do dostojnega življenja.

Mogoče bi Maribor to lahko zagotovil svojim občanom!

http://www.turbosquid.com/3d-models/3ds-max-cloth-design/718014