Zvonjenje, hrup in ……

Eh, če ne bi bilo že vse skupaj žalostno, v tej naši deželici, bi se človek še smejal vsem neumnostim, ki jih zadnje čase  posluša.

Zdaj se pač nekdo spomni, da je zvonjenje zvonov na cerkvah, moteče – (to traja že dalj časa, vendar sem  včeraj zvečer na TV spet ujela neko modrovanje).

Ja, dobro,  mogoče res, če je preglasno in stojiš tik ob zvoniku, vendar traja kratek čas in potem se  lahko  spet mirno prepustiš ostalemu, vedno prisotnemu, sodobnemu hrupu.

Mogoče je to res nepotreben ostanek preteklosti, ki je v stari časih, ko merilci časa niso bili dostopni in ko ni bilo množičnih sredstev obveščanja, bil pomemben in nujno potreben. Opozarjal je na nevarnost, oznanjal pomembne dogodke v neki skupnosti, oznanjal   dele dneva in ponudil možnost kmetu ali delavcu, da si opoldne vzame malo počitka in zmoli molitev Angel gospodov. Zanimivo, kako so v starih časih znali  biti praktični na zelo enostaven način in kako so brez velikega filozofiranja povezali materialno z duhovnim.

Tako je pač bilo v naši zahodni kulturi. V ostalih kulturah obstajajo podobne zadeve, ki izvirajo iz tamkajšnjih tradici: muzein na minaretu, veliki zvonovi pred shinto templji, na Tibetu vse polno zvonov in zvončkov in gongov in zvočnih posod in….. In vse to obstaja že zelo dolgo, dolgo in nobenega nič ne moti – dobro, na Tibetu je zmotilo Kitajce, ki so pač že iznašli popolnost in niso več potrebovali neke duhovne poti….

Mogoče pa je pri nas tudi tako: dosegli smo najvišjo stopnjo spoznanja in zdaj ti nekakšni relikti iz preteklosti res niso več potrebni, sploh pa ne kot nekaj s pridihom duhovnosti, pa tudi kot kulturna in zgodovinska dediščina ne . Hm, ne vem pa, zakaj tako radi segamo po zgodovini in preteklosti, sploh če želimo izzivati, žaliti, očitati. Ampak, to je že druga tema.

No, potem pa novinarka omeni, da je bil eden izmed argumentov tudi škodljivost za zdravje. Saj, to me spodbudilo!  Samo ne mi s takimi o škodljivosti za zdravje!
Da se razumemo, vem kako lahko zvok oz.  hrup vpliva na zdravje! Vem tudi kaj je onesnaževanje s hrupom!

·        »Hrup je vsak zvok, ki v naravnem in življenjskem okolju vzbuja nemir, moti človeka in škoduje njegovemu zdravju ali počutju ali škodljivo vpliva na okolje«  (http://www.zzv-lj.si/promocija-zdravja-in-zdravstvena-statistika/zdrave-sole/okoljski-hrup-in-zdravje02032010.pdf) (8. 7. 2013)

·        »Nizkofrekvenčni hrup postaja vedno večji okoljski problem, še posebej pri občutljivih ljudeh v njihovih domovih. Znanstveniki tistih osveščenih držav, ki se s tem problemom že resno borijo, ugotavljajo, da za to občutljivostjo trpi okoli 2 do 3% ljudi - v Sloveniji torej okoli 50.000 državljanov!“   (http://nf-hrup.si/)  (8. 7. 2013)

Mogoče bi morali razmisliti o problemu trajnega onesnaževanju s hrupom ob katerem problem zvonjenja cerkvenih  zvonov postane zanemarljiv.
V sodobnem svetu skoraj več ne poznamo tišine in njenega pomena. Veliko ljudi več niti ne prenese tišine, saj ves čas potrebujejo neko zvočno kuliso (glasba, radijske oddaje…). Mogoče ne prenesejo več tišine, ker se lahko zgodi, da srečajo sebe in svoje misli, to pa je lahko nevarno in človeka vznemiri.
Še bolj problematično pa je onesnaževanje s hrupno glasbo, sploh v zaprtih prostorih, ki ima dejansko škodljiv vpliv na sluh, predvsem mlajše populacije. Sodobne elektronske naprave omogočajo predvajanje zvočnih vsebin zelo velike jakosti in zelo nizkih frekvenc. Večina izvajalcev in njihovih  tonskih mojstrov meni, da mora napravo izkoristiti do konca, ne glede  na prostor in vsebino. Zanimivo, včasih zaradi instrumentov pevca sploh ne slišiš? Sploh ne pomislijo na to, ta tako lahko uničijo tudi kvalitetno glasbo! A je mogoče to namen? Sicer pa takšno dogajanje  lahko spremljaš  ne da bi bil tam prisoten, saj se ga sliši zelo daleč. Kako pa to vpliva na poslušalca v bližini?
Še boljši so zvočniki v posebej prirejenih avtomobilih, ki predvajajo takšen zvok, ki celoten avto spremeni v en sam velik zvočnik. Kaj se ob tem dogaja z voznikom in kako on sodeluje v  prometu?
Živim ob železnici in glavni cesti, v zanimivi soseski. Dajte prosim, naj nekdo pomisli tudi na moje zdravje in hrup, ki ga prenašam že nekaj desetletij. Prosim, ukinite železniški promet, ki me konstantno moti, utišajte sosede, prepovejte hrupne avtomobile!
Kar se pa tiče cerkva in zvonjenja – mogoče se res lahko prevetrijo pogoji zvonjenja, kot so čas, trajanje, glasnost in se najde kompromis med tistimi ki jim je to všeč in jih ne moti in jim veliko pomeni in tistimi, ki tega ne želijo in jim ni všeč in jih moti. Tako pač je v družbi – potrebno je sklepati kompromise in se naučiti sobivati!
Pa ne pozabit na hujše probleme, kot je zvonenje!!!

Mariborski Mestni park

Dogaja se Lent festival in vse kar je povezano s tem. In ves čas poslušam ….. »končno se nekaj dogaja!«

Razmišljam o mariborskem Mestnem parku in tamkajšnjem dogajanju – ali se res »končno nekaj dogaja« ali pa se v parku ves čas nekaj dogaja?

Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi: »párk  -a m (ȃ) 1. negovana površina z drevjem, rastlinjem navadno v mestih, prirejena zlasti za sprehode“ ( http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?expression=ge=park&name=sskj_testa) (5. 7. 2013)

Torej,  v parku se dejansko ves čas dogaja to , kar naj bi se  v parku dogajalo:  sprehodi, igre, srečanja, klepet. V parku živijo in rastejo različne rastline, ki se z ozirom na letne čase  spreminjajo; v parku domujejo  žival in to od drobnih žuželk do veveric in kakšne kune ali celo srne, ki mogoče kdaj malce zaide.

Mariborski park je za mene najlepši park na svetu! Velik je, bogat, urejen, povezuje mestno jedro z bližnjimi gozdovi, travniki in vinogradi. Je čudovito darilo prejšnjih rodov  zdajšnjim.

Stalni,  pa tudi občasni, obiskovalci parka prihajajo v park skozi vse leto, da zaužijejo svoj košček narave, ki ga podelijo s prijatelji in znanci ali z otroki ali s hišnimi ljubljenčki. Opazujejo spremembe na drevsih, spremljajo račje  družine na ribnikih, poslušajo ptice in veter v krošnjah starih, mogočnih dreves. Večina občuduje to mojstrovino narave, katero je sicer  oblikovala človeška roka.

Naš park je idealna učilnica življenja za naše mestne otroke, ki nimajo stalnega, neposrednega stika z naravo.  S pomočjo staršev, starih staršev ali vzgojiteljev oz.  učiteljev, otroci lahko spoznavajo in izkustveno doživljajo svet okoli sebe. Da bi se otrok nekaj naučil oz. razvil svoje sposobnosti ne potrebuje dragih didaktičnih sredstev pač pa zanesljivo oporo ob lastnem, aktivnem raziskovanju. Tako bo otrok ob odgovornem in iznajdljivem odraslem imel možnost spoznati naravo, dogajanja v naravi, naučil se bo spoštovati živa bitja in to prenesti v družbo. Naučil se bo aktivno hoditi po svetu z odprtimi očmi in ušesi ter srkati spoznanja  in jih predelovati. Razvil bo sposobnost zaznavanja in opazovanja ter sposobnost odgovornega ravnanja v naravi in v družbi.

 No, in potem se zgodi -  enkrat na leto se »končno v parku nekaj dogaja«!

 In potem je v  parku vse je polno šotorov, stojnic, utic, odrov, igrišč, razstavišč, lokalčkov….. Vsi ponujajo neko dogajanje, zabavo, aktivnost, animacijo….  Polno je otrok in odraslih, ki romajo od dogodka do dogodka, od delavnice do delavnice od aktivnosti do aktivnosti. Kot da bi poskušali zaužiti čim več ponujene hrane za dušo, ne glede na kvaliteto, ter zapolniti neko praznino.

Park postane semenj.  

Kaj ljudje res potrebujemo agresivne, izstopajoče in včasih cenene dražljaje, da začutimo, da se nekaj dogaja, čeprav  se  v ribnikih, na travnikih in v krošnjah parka, ki je veličasten hram in oaza narave sredi mesta, vsaki dan nekaj dogaja?

Ali sodobni meščani ne zmoremo sprejeti preproste veličine narave same po sebi in uživati v tistem kar nam ponuja ptičje petje, šelestenje listja, in žuborenje potoka v senci mogočnih dreves?

Ali ni park sam po sebi čudovit prostor in čudovita priložnost za druženje in animacijo brez vseh dodatnih objektov in dogajanj?

Ali park res mora »zaživeti« na tak način?

Ne vem! Pač, razmišljam!