S spoštovanjem stanovskemu kolegu Adiju - gluhe je učil poslušati in govoriti

So ljudje, ki pustijo sled. Na svetu  so z razlogom. Življenje posvetijo nekemu cilju in mu zvesto sledijo ne glede na vse.   Delajo tisto, v kar verjamejo, in s svojim delom pomembno vplivajo na ljudi okoli sebe.

Takšen človek je bil Adi Obu, ki se je v teh dneh poslovil.

Spoznala sem ga kot mladega moža in očeta, ki je pred mnogimi leti (1968) kot učitelj fizike in tehničnega pouka začel delati na takratnem Centru za korekcijo sluha in govora v Mariboru. Kmalu se mu je pridružila še soproga Nada. Adi je takoj začel študirati na takratni zagrebški Visoki defektološki šoli in kmalu  postal profesor defektologije, surdopedagog – logoped.

Zaradi družinske izkušnje z gluhoto in naravnega talenta  je razvil poseben občutek za razumevanje težav, s katerimi se gluhe osebe srečujejo. Izkustvena spoznanja je vztrajno in zavzeto nadgrajeval s teoretičnimi znanji ter vse to uspešno uporabljal v praksi.

Kot fizik in surdopedagog, ki je sledil načelom  verbotonalne metode, je znal povezati spoznanja   različnih področij ter jih praktično udejanjiti, posebej na področju elektroakustike. Tako se je izkazal kot inovator, priznan tudi  s strani avtorja verbotonalnega sistema, akad. prof. dr. Petra Guberine.

»Stereo Suvag I aparatura izdelana na pobudo prof. Adija Obuja. Pri nas izdelana skupna-centralna plošča s potenciometri. Izdelal tov. Teo Novak v sodelovanju s prof. Obujem.« Iz Kronike CKSGM, str. 121.

Posebej zavzeto in predano je delal z otroki v razredu, kasneje pa tudi kot individualni slušno govorni terapevt.  S pomočjo elektroakustičnih aparatur se je trudil gluhim približati svet zvoka ter jim pomagal razvijati govorno jezikovno komunikacijo. Kot izjemen didaktik in metodik je znal gluhim otrokom približati učne vsebine tako, da so jih zmogli usvojiti. S svojim umirjenim in prijaznim nastopom je vlival zaupanje tako otrokom kot mlajšim kolegom, ki so potrebovali nasvet ali strokovno spodbudo.

Prav tako se  je  zavzeto in predano posvečal svoji družini: ženi Nadi, hčerki Janji in sinu Mateju. Redko srečamo človeka, ki bi tako odgovorno in nesebično skrbel za dobro svojih otrok ter jim popolnoma posvetil svoje življenje!

Veliko je razmišljal, za okolico morda celo preveč. Mogoče  so bili njegovi strokovni pogledi in ideje v določenem času in okolju  težko razumljivi. Mogoče je včasih malce prestrogo in ne vedno najbolj posrečeno, želel predstaviti svojo vizijo. Mogoče je zato bil deležen nerazumevanja.  Vedno pa je, za vsako ceno, na prvo mesto postavljal otroke, ki so mu bili zaupani. Ni mu bilo žal ne časa ne energije, ki ju je vlagal v svoje delo. Imel je visoke strokovne in etične standarde, od katerih ni mogel odstopati. Bil je pripravljen, brez pomisleka, žrtvovati vse, ko je zagovarjal svoje prepričanje.

Ta svet je takšen,  da ljudje, ki preveč izstopajo iz povprečja, postanejo moteči. Ne vem, ali je to zaradi nekega nezavednega občutka slabe vesti ali zaradi prav tako nezavedne zavisti ali preprosto zaradi tega, ker rušijo miren tok  ustaljene rutine. Tako se je zgodilo, da je Adi postal nezaželen. Znašel se je v začaranem krogu, iz katerega pozitiven izhod ni bil mogoč.

Velike ljudi doletijo velike krivice!

Žal mi je, da takrat tisti, ki smo mu verjeli, nismo bili bolj pogumni in glasni ter mu bolj odločno pomagali zagovarjati njegove ideje.

Po težkih preizkušnjah je bil primoran zamenjati delovno področje in okolje. Kljub  bolečini in žalosti zaradi nerazumevanja in krivic, je tudi ob delu z odraslimi osebami z okvaro sluha ohranil svojo srčnost in visoko profesionalnost.

Leta resnično napornega življenja, ki je bilo posvečeno drugim, so počasi izčrpavala življenjsko energijo iz njegovega telesa. Ni mu bilo dano, da bi zadnja leta preživljal mirno z ženo, otroki in vnuki. Bolezen je bila prehuda, da bi ji lahko kljuboval. Potreboval je stalno pomoč in tako mu je bila vsa skrb in dobrota, ki jo je prej izkazoval svoji družini,  večkratno povrnjena. V domačem družinskem okolju je bil deležen vse potrebne ljubeče nege, nežnosti in spoštovanja.

Vrata doma njegove družine so bila in bodo za vedno ostala odprta za gluhe, za njihove težave in  radosti! 

Adi, počivaj v miru, ki si ga zaslužiš!

Žal mi je....

Dragi moji istospolno usmerjeni prijatelji,

z nekaterimi prijateljujem že dolgo, poznamo se in vemo kako čutimo in živimo.

Žal mi je, da so vas ugrabili in izkoristili za doseganje ciljev, ki imajo malo skupnega z vami in vašo srečo!

Žal mi je, da se napetost v družbi stopnjuje in da vsak, ki ima pet minut časa razpravlja in pametuje o vas in vaših potrebah ter pravicah!

Žal mi je, da tisti, ki pišejo in sprejemajo zakone, sploh pa takšne, ki pomembno vplivajo na družbo kot celoto, ne poznajo osnovnih strategij uspešnega uvajanja sprememb!

Žal mi je, da se tisti, ki pišejo in sprejemajo zakone, ne zavedajo moči  besed ter vpliva besed na življenje družbe!

Žal mi je, da večina ne vidi, da je problem v terminologiji in da so besede, poleg biologije,  tukaj ključnega pomena!

Žal mi je, da se je namesto sodelovanja, razumevanja problema in iskanja konstruktivnih rešitev, ustvarila napetost in nestrpnost, ki nikakor ne koristi našim, že tako, izmučenim državljanom!

Žal mi je, da predlagatelji spornega zakona niso imeli dovolj političnega znanja in volje, da bi premišljeno in usklajeno pripravili besedilo ter dosegli dogovor!

Žal mi je, da se ne zavedajo, da je prav dogovor pot do uspešne, dolgoročne uresničitve nekega cilja!

Žal mi je, da vse skupaj zgleda kot neka modna muha, ki se hoče  hitro in nepremišljeno uveljavit, ne glede na posledice!

Zato, žal, ne verjamem, da je bil glavni cilj vaša sreča!

Begunci

Dolgo sem bila tiho, saj tudi nisem prav vedela, kako bi ubesedila vse tisto, kar sem občutila ob prebiranju prispevkov in komentarjev o beguncih!

Ja res, mirno lahko rečemo, da se vrstijo dogodki bibličnih razsežnosti! Sicer pa, zgodovina nas uči, da se je to že  dogajalo: selili so se Huni, Slovani, kasneje Evropejci..... in še bi lahko naštevala.

Seveda ni fajn, če ljudje  morajo zapustiti svoje domove in če morajo nekje daleč, v negotovosti,  iskati možnost preživetja! Seveda ni fajn, če morajo staroselci sprejeti nekoga, ki ga ne poznajo, ne razumejo, nekoga, ki trka na človekovo vest in malce razburka mlako mirnega, zadovoljnega, malomeščanskega vsakdana.

To je vse res! Vendar zrela, odgovorna, odrasla oseba zna izbirati med "fajn" in "prav" (besede V. V. Godina – to zelo pogosto uporabim).

In prav je, da sočloveku pomagaš! Na tej naši Zemlji v tem našem življenju, smo vsi enako nebogljeni in ubogi! In vsi v nekem trenutku potrebujemo pomoč sočloveka, če hočemo preživeti.

In tako - človek, ki potrebuje pomoč, je človek  in človek, ki pomaga, je človek- ni pomembna vera, barva, poreklo, kultura, izobrazba.... Seveda so to razlike in jih tudi ne zanikam, ampak niso takšne,   de ne bi mogli izbrati tistega, kar je "prav".

Edina velika in resnična razlika med nami, prebivalci Zemlje, ki se imenujemo "ljudje", je  v modrosti. Eni so pač modri, eni pa so pač nespametni!

Človek je lahko črn, bel, rumen, oranžen, zelen,....., izobražen, neizobražen, visok,  majhen, ateist, kristjan, jud, musliman, animist, šintoist, ....,  moški, ženska, star, mlad, bogat, reven, debel, invalid, atlet ........ in je MODER.

Lahko pa je prav tako črn, bel, rumen, oranžen, zelen,....., izobražen, neizobražen, visok,  majhen, kristjan, jud, musliman, animist, šintoist....,  moški, ženska, star, mlad, bogat, reven, debel, invalid, atlet ........ in je NESPAMETEN.

In če pomislim na meni najljubšo razlago oz opis modrosti, je vse jasno:

"Kdo je med vami moder in razumen? Pokaže naj z lepim življenjem svoja dela v modri krotkosti. Ako pa imate grenko zavist in prepirljivost v srcu, se nikar ne hvalite in ne lažite zoper resnico. Taka modrost ne prihaja od zgoraj, ampak je pozemeljska, čutna, hudičeva. Kjer je namreč zavist in prepirljivost, tam je nered in hudobija vsake vrste. Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej čista, potem miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, brez pristranosti in brez hlimbe. Sad pravičnosti pa se seje v miru tistim, ki delajo za mir." (Jak 3. 13-18)

Verjetno sem naivna, vendar si resnično želim in upam, da bi vsi mi Zemljani postali modri in se napolnili z "modrostjo od zgoraj" ter bili miroljubni, usmiljeni, prizanesljivi...

Kaj pa vem, mogoče... pa saj upanje umre zadnje....