Vidim nekaj oranžno provokativnega, ne »štekam« kaj mi
platnice sporočajo; malo nezaupljivo vzamem v roke, gledam in začnem brati. In potem berem, berem do konca, vmes se
včasih nasmejem, se občudujoče zamislim, se z nostalgijo spomnim gimnazijskih let, ko smo prebirali
Ogdena Nash-a v prevodu Dragoslava Andrića in občudovali njegove, hudomušno
v verzih, napisane večne resnice. In poskušam ugotoviti kdo je ta Ven Jemeršič,
ki mu beseda teče, misli iskrivo skačejo, ostro zadenejo bistvo in te pustijo
odprtih ust v pričakovanju naslednje žlice golaža.
Všeč mi je spoznanje,
da je navihan filozof, hudomušni satirik, navidezno veseljaški humorist, ki
brez usmiljenja govori resnico ne glede na posledice, ki jih ta pusti na bralcu.
Uživa v navideznih nesmislih, ki jih zmeša
v svoj golaž, da postanejo prebavljivi in smiselni. Uspešno telovadi z
besedami, jih zlaga in meša, spreminja, dodaja, odvzema tako da je na koncu misel
zavita v prav poseben Venov ovoj. Hodi po svetu in se mora, zaradi neke
notranje nuje, obregniti ob vsakdanjost.
Snovi mu ne bo nikoli zmanjkalo, saj resničnost sveta kar izziva, da jo nekdo z izostrenim posluhom, zapiše in jo, kot neko
ogledalo z grotesknim odsevom, postavi pred bralca.
