Velika noč 2013

Zunaj sneg, megla, dež. Hladno je in vlaga se zažira v kosti. Kot da se narava ne bi hotela prebuditi in pokazati, da se bo iz zimske smrtnega mirovanja prebudilo življenje.

Pa nič hudega, če narava trenutno ne odseva velikonočnega sporočila!   Odrešenje bo kljub temu prišlo.

Sicer pa, prebujanje in vstajenje se je začelo 13. 3. 2013 zvečer, ko je na balkon  vatikanske palače  stopil novi papež in preprosto povedal: »Dober večer!« 

V teh dveh besedah, v telesni drži in izbranem imenu, se je že v prvih minutah začutila topla pomladna sapa, ki je prinašala blagoslov velikonočnega jutra.

Kot da bi v trenutku prišlo upanje in očiščenje. Kot da bi se stvari postavile na svoje mesto…..  in kot da bi  prišel mir, kljub težavam in pretresom. Kot bi se sveto in svetno  združilo v pristno krščansko držo, ki odseva božjo ljubezen. Sporočilo odrešenja  je oživelo in pritegnilo svet.

Naj se, z božjo pomočjo, to sporočilo ohranja in krepi! Naj bo to začetek iskanja božjega v človeku, naj bo to začetek ustvarjanja zdravega, ljubečega občestva, ki bo ohranjalo in negovalo pristno krščanstvo.

POTREBA ALI UŽITEK

Spomnim se   predavanja dr. Vesne Vuk Godina, v katerem je pedagogom govorila o razlikovanju med »prav« in »fajn« pri odločanju. Postni čas, ki ga  povezujemo z odpovedjo, običajno pri hrani in pijači, mi je  priklical to razmišljanje in sprožil premišljevanje o »prav« in »fajn« v prehrani.

Zakaj jemo; zakaj kupujemo hrano; zakaj pridelujemo hrano? Ali je hrana  v našem življenju potrebna za preživetje in je »prav«, da jo uživamo, ali pa je postala »fajn«, ker predstavlja užitek, ki omogoča, trenutno, neposredno in posredno,  zadovoljevanje različnih  potreb.

Dejstvo je, da hrano potrebujemo za rast, razvoj, ohranjanje življenja. Torej moramo zaužiti hrano, ki bo vsebovala določene,  potrebne sestavine, ki nam bodo omogočale razvoj oz. ohranjanje življenja in delovanje.

Dejstvo je tudi, da naše okušalne celice hitro zaznajo in prepoznajo okus, ki nam je všeč in ki  ustvarja užitek. Zato si ga naše telo vedno bolj želi. Razvojna psihologija nas uči, da so okušalne celice in vonjalni sistem razvita že pri plodu, novorojenčki pa se takoj odzivajo na vonj in okus, posebej na sladko. Torej, nam je od samega začetka, dana nagnjenost k iskanju kratkotrajnih užitkov v hrani. Saj se že Adam ni mogel upreti jabolku.

In tu nastopi kapital s potrošništvom, v tesni povezavi z znanostjo, industrijo in trgovino oz. mi sami smo, z našo naravo, nagnjeno k užitkom, dali možnost kapitalu, da nas na nek način zasužnji s hrano.

Proizvaja se vedno več hrane, ki se z učinkovitimi marketinškimi potezami plasira na tržišče, ki sprejema in ponuja vse: od lokalne in  ekološko  pridelane hrane, do popolnoma spremenjene in procesirane hrane polne različnih dodatkov, konzervansov in ojačevalcev okusa.  Takšne hrane je bistveno več, je cenejša, bolj dostopna in v večini primerov bolj škodljiva, saj narava ni pripravila našega telesa na dodatke.  Vendar to ne zmanjšuje njene porabe, saj cenovna dostopnost, posebno še v času krize, omogoča zadovoljevanje potrebe po hrani. Na to je opozoril tudi izbor zmagovalne izjave za Bob leta 2012, v kateri je  izpostavljen pomen cene proizvoda v široki potrošnji.

Žal, osnovni cilj prehranske industrije ni zadovoljiti človekovo  potrebo po hrani, ki je osnovni pogoj  za preživetje, pač pa ustvariti večjo proizvodnjo, tudi nepotrebnih prehranskih izdelkov in s tem večji dobiček. Ampak, če smo pošteni, priznajmo, da to spet omogočamo mi sami zaradi užitka, ki nam ga hrana ponuja. Naša krivda se zmanjša, če tudi je  želja po užitku vgrajena v naš psihofizični sistem, ker obstaja hrana oz. dodatki, ki  to željo še bolj spodbujajo.

Po laični presoji, zahodni, razviti svet, pridela toliko hrane, da bi   s svojimi proizvodi verjetno lahko zadovoljil potrebe vseh prebivalcev Zemlje. Dejansko pa je na svetu lačna milijarda ljudi, ob tem da se letno, po podatkih FAO za leto 2011, zavrže  do 40 % pridelane  hrane. Postavlja se vprašanje, čemu je namenjena tako obsežna proizvodnja, ki zelo obremenjuje okolje in prinaša  negativne posledice za celoten ekosistem.  

Prevelika proizvodnja zmanjšuje kakovost pridelane hrane in zmanjšuje njeno prehransko in pomensko vrednost.  

Različne zelenjave in sadja je v trgovinah toliko, da jo lahko vse leto,  vsaki dan, kupimo, pojemo ali zavržemo, kakor se nam zljubi. Ne čakamo pomladi, da bi lahko pojedli sveže redkvice ali mlado čebulo. Paradižnik lahko kupimo pozimi in se temu ne čudimo.  Ne poznamo več vrednosti in simbolike v dejanju mame, ki je spomladi, prvo zrelo jagodo dala otroku. Pozabimo na  pomen in globino besed, ki jih slišimo pri bogoslužju »… sad trte in dela človeških rok«.

Krave, kokoši, prašiči in celo ribe, so dejansko polizdelki, »proizvedeni« zato da preživijo kratko, nevredno in nenaravno življenje, ki bo ustvarilo končni izdelek – zrezek, perutničko, jajce, mleko, šunko…   V današnjem času bi Jezus težko razložil božjo ljubezen s priliko o dobrem pastirju, saj je odnos do živali, ki nam dajejo hrano, grozljiv. Živali se »proizvajajo« in ni nobene škode, če katera pogine, saj se jo hitro nadomesti in spodbudi njen razvoj tako, da proizvede čim več šunk, ali beder ali mleka, kar pač želimo. Indijanci so ubili toliko bizonov koliko so jih potrebovali, spoštovali so jih in so se zahvaljevali Velikemu duhu za ta dar. Mi kupimo klobaso, jo pojemo in ne pomislimo, da je zato bil ubit prašič in da bi morali biti hvaležni za  to, da lahko to pojemo. Velikonočna šunka  je praznična jed, vendar je šunka kot taka  postala povsem običajna, vsakodnevno dostopna. Tako je izginil čar pričakovanja prazničnega zajtrka, po dolgem postu, ki bi lahko prinesel globlji  užitek, kot ga prinaša običajno vsakodnevno  prehranjevanje z mesom.

V večjih trgovinah, enostaven nakup jogurta postane pravi projekt, saj človek več ne ve katerega bi kupil: sadnega ali navadnega, takega z žitaricami  ali z bakterijami, ali tistega z več ali manj maščobami, ali tistega, ki spodbuja imunski sistem, ali tistega... Ko se končno odloči glede vsebine, mora izbirati med večjim številom različnih proizvajalcev, ki pa  poleg vsega, pogosto spreminjajo embalažo in sličice in napise ... In potem se spomnim, kako enostavno je bilo, ko sem v svojem, zelo zgodnjem otroštvu, šla v mlekarno s posodico in kupila ¼ l. jogurta, če ga slučajno še niso prodali, saj ga je bilo samo za dve veliki posodi in nič več.    

Enako se dogaja s kruhom. Toliko različnih vrst kruha in toliko štručk, rogljičev, žemljic.  Vedno težje bo razumevanje vrednosti, tudi simbolne, žitnih zrn, mletja moke in priprave kruha. Ali ob obilici ponudbe v trgovini otrok lahko pomisli oz. razume  verze A. Gradnika, ki pravi: » Zrnje to sta vidva dala, dežek, sonček, hvala, hvala!«?

Vso to masovno proizvodnjo bi celo lahko  tolerirali, če bi dejansko nahranili vse tiste, ki nimajo hrane in če ne bi zavrgli 40 % pridelane hrane. Tega ne naredimo in tako zadeva postaja vedno bolj absurdna.

Več hrane imamo na razpolago za zadovoljevanje osnovnih potreb in omogočanje prehranjevalnih in okušalnih užitkov, manj je resničnega užitka pri uživanju hrane, saj je vse  preveč dostopno in običajno in nima prave  vrednosti.

Imamo dve možnosti: ali se odločimo za »prav« in jemo samo tisto kar res potrebujemo za preživetje, ali pa izberemo »fajn«  in dovolimo proizvajalcem in trgovcem, da nas še naprej zapeljujejo s široko ponudbo nepotrebnih, privlačnih proizvodov, ki obljubljajo užitek, katerega pa na koncu ne bo.

To  pa bi bila  zelo težka odločitev, saj sta, v tem primeru, obe izbiri   družbeno sprejemljivi in nista  moralno sporni, če seveda nista povezani s patološkimi in socialno nesprejemljivimi vzorci. Lahko pa razmišljamo o možnosti izbire in vrednotimo posledice naše odločitve, za nas in za celotno družbo.