torek, 8. junij 2021

 

Ob 100 letnici rojstva Margarite Stajnko Rogelj

Margarita Stajnko Rogelj, profesorica defektologije - logopedinja in surdopedagoginja, ustanoviteljica Centra za sluh in govor Maribor, začetnica logopedske obravnave bolnikov na Oddelku za nevrokirurgijo  UKC Maribor, učiteljica in mentorica številnim mlajšim kolegom, velika humanistka ter terapevtka mnogih otrok in odraslih, ki zaradi različnih vzrokov niso slišali ali govorili.

Rodila se je 8. junija 1921 slovenskim staršem, poreklom iz Prlekije, v Beogradu. Otroštvo je preživljala v Beogradu in Nišu, saj je oče deloval v vojski Kraljevine SHS. Šolanje je nadaljevala v Mariboru v skupnosti šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. Kot pripravnica si je izbrala ime Mirjam, ki se je tudi kasneje, kar pogosto, uporabljajo med prijatelji. Učiteljišče je končala šolskega  leta 1940/41.

Po okupaciji so sestre bile izgnane v Bosno in tako je tudi ona obdobje druge svetovne vojne preživela v Bosni, v Varešu in delala v privatni šoli. Rada je pripovedovala  o lepih spominih na delo z otroki in o svojih   originalnih pristopih k pouku.

Po vojni je imela zaradi svojega prepričanja kar nekaj težav glede zaposlitve, vendar je bila zaradi iskrenosti deležna spoštovanja tudi s strani ideoloških nasprotnikov. Opravljala je različna dela v različnih ustanovah, ki  niso bila ravno povezana z njeno pedagoško izobrazbo.

Prvo srečanje z gluhimi je doživela leta 1955, ob zaposlitvi v takratni Gluhomemnici (sedanji Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana). Dobro je spoznala težave s katerimi se v življenju srečujejo gluhe osebe. Tudi kasnejšega moža, ki je bil gluh in se je šolal v zavodu,  je tam spoznala.

Ob delu je končala študij surdopedagogike in logopedije na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Študij je nadaljevala v Zagrebu, na Fakulteti za defektologijo.

Leta 1961 je bila poslana v Maribor z namenom, da tam v okviru Zdravstvenega doma organizira logopedske ambulante. To ji je zelo dobro uspelo, kljub težavam, ki so spremljale začetke dela. Tako je leta 1962 nastal Center za korekcijo sluha in govora, z logopedskimi ambulantami, kasneje še  z osnovno šolo in predšolskimi oddelki (sedanji Center za sluh in govor Maribor). Ob vsem delu in študiju je skrbela za družino, ki jo je medtem ustvarila.

Bila je odločna in trmasta vizionarka, ki se ni bala nasprotovanj ne na političnem ne na strokovnem področju. Če je bila prepričana o pravilnosti svoje zamisli, se je zanjo borila ne glede na ceno. Tako je med prvimi v takratni Jugoslaviji pri delu z gluhimi in naglušnimi ter osebami z govorno jezikovnimi motnajmi, prevzela in začela  uvajati verbotonalno metodo prof. Petra Guberine iz Poliklinike SUVAG v Zagrebu. Osnovna ideja te metode je razvijanje ostankov sluha pri gluhih in naglušnih osebah ter razvijanje govora s pomočjo poslušanja. V tistem času (50ta leta prejšnjega stoletja) še ni bilo tako izpopolnjenih slušnih pripomočkov, kot jih poznamo sedaj. Prav tako družba še ni imela toliko posluha za osebe s posebnimi potrebami, kot jih ima sedaj. Zato so se te osebe bile prisiljene prilagajati družbi in ne obratno, kot je to trend v današnjem času. Verbotonalna metoda je ponujala aparature za individualno in skupinsko rehabilitacijo poslušanja in govora, njeni postopki so temeljili na principih delovanja možganov in povezovanja ter medsebojnega vplivanja  vseh možganskih področij. To je bila izredno napredna, originalna metoda. Je pa res, da je izvajanje zahtevalo veliko znanja, napora in sredstev, kar pa je včasih povzročalo težave. S tovrstnim usposabljanjem gluhih in naglušnih je Margarita Stajnko Rogelj želela doseči njihovo kvalitetno integracijo v slišeče okolje ter lažje in bolj  neodvisno življenje.  

Sploh pa je integracija oseb s posebnimi potrebami v družbo, bila njeno vodilo od samega začetka.  Zato so gluhi in naglušni otroci pa tudi otroci s težjimi govornimi motnjami, ki so se šolali v OŠ centra, in so bili iz oddaljenih krajev, čez teden, živeli v slišečih rejniških družinah ter tako bili deležni slušno govornih stimulacij ves čas.  Cilj je bil usposobiti otroke za običajno življenje v slišečem okolju, tako da je bilo že takrat veliko število otrok vključenih, delno, pri posameznih predmetih, ali v celoti,  v večinske  osnovne šole, ob individualni obravnavi v Centru.   Večina jih je po končani osnovni šoli nadaljevala šolanje v večinskih srednjih ali poklicnih šolah.

Spremljala je novosti in imela odličen čut za kakovostna in uporabna spoznanja, ki jih je oplemenitila še s svojimi izkušnjami. Tako je prevzela Metodo zavestne sinteze razvoja (Svesna sinteza razvoja) dr Cvetka Brajovića iz Beograda, ki je bila uporabna v logopediji, predvsem pri terapiji jecljanja ter pri otrocih z več motnjami. Delo po tej metodi je celostno zajelo vsa področja življenja obravnavane osebe, zahtevalo je odgovorno, intenzivno in zavestno sodelovanje.

Poleg osnovne dejavnosti je v Centru ustanovila še šolo za tuje jezike, ki je delala po globalno-strukturalni avdio-vizualni metodi Poliklinike SUVAG , ki je del verbotonalnega sistema.

V delovanju Centra je izpostavljala je pomen timskega sodelovanja. O pomembnih odločitvah za obravnavane osebe in za pripravo individualnih (zdaj se uporablja izraz – individualizirani) programov dela, je sodeloval in odločal strokovni tim, ki so ga sestavljali psihologi, zdravniki specialisti, socialni delavci, logopedi, učitelji -  defektologi. 

Ves čas  je praktično izvajala terapijo, v oddelkih ali individualno, z osebami vseh starostnih skupin, ki so  imele težave s sluhom, govorom in jezikom, ne glede na vzrok ali pojavnost motnje.

Kasneje, leta 1977, je v sodelovanju z dr Matejem Lipovškom, predstojnikom oddelka za nevrokirurgijo UKC Maribor (prej Splošna bolnišnica Maribor), organizirala logopedsko obravnavo pacientov, ki so se zdravili zaradi možganskih poškodb oziroma bolezni. Tudi na tem področju je vztrajala in zagovarjala svoje prepričanje o takojšnjem začetku rehabilitacije (takoj po poškodbi ali operaciji), o intenzivni, individualizirani obravnavi, o aktivnem in zavestnem sodelovanju pacienta,  o timskem delu z zdravnikom in o sodelovanju z domačim okoljem.

Do sodelavcev je bila zahtevna in je na prvo mesto postavljala delo oziroma ljudi, ki so prišli v ustanovo po pomoč. Med sodelavci in strokovnjaki je bila priljubljena pa tudi  osovražena. Ljudje so, ali  sprejemali in razumeli njene poglede in način dela, ali pa so jih odklanjali  in jo  kritizirali. Je pa na področju dela z osebami, ki so imele težave na področju sluha, govora in jezika, naredila veliko dobrega. Delala je,  ni se bala naporov, zato so tudi sledili uspehi. Verjela je v človeka in njegove sposobnosti, zato zanjo ni bilo nič nemogoče. Bila je velik optimist. Že najmanjši napredek ji je pomenil spodbudo k še boljšim rezultatom. Pacienti so jo imeli zelo radi, saj jim je nesebično pomagala, jih bodrila in se skupaj z njimi veselila napredka. Ni verjela v neuspeh. Vedno je našla pravo besedo v pravem trenutku. Ljudje so od nje odhajali pomirjeni in zadovoljni.

Ko se je upokojila, je še vedno bila pripravljena pomagati. Margarita Stajnko Rogelj ni prenehala z delom – postala je še bolj ustvarjalna. Predavala je, pisala referate za različna strokovna srečanja, pomagala pedagoškim delavcem  z nasveti. Nekaj časa je pomagala pri verouku v župniji Limbuš, kjer je do smrti živela pri hčerki Miriam z vnukoma Timotejem in Irinejem. Veliko pomoči potrebnih otrok in odraslih je prihajalo k njej po nasvet in dobro besedo.

Nihče ni prerok v svoji deželi, zato je bila bolj zaposlena in iskana v Polikliniki SUVAG v Zagrebu kot v Mariboru. Pomagala je pri izobraževanju novih strokovnjakov ter pri delu z ljudmi s težjimi motnjami. Zato so jo pošiljali tudi v druge SUVAG Centre po svetu (Japonska, Francija, Španija, Portugalska, Italija) –  prav v Italijo je hodila zelo pogosto. Tam je kljub visoki starosti in razvijajoči se bolezni, intenzivno delala.  

Bolezni se je dolgo in pogumno upirala. Verjela je, da jo lahko premaga. Telo je že odpovedovalo, duh pa je bil močan. Še iz bolniške postelje je poslala kakšen nasvet ali strokovno mnenje. Ko pa je bilo njeno razgibano, ustvarjalno in polno življenje, dopolnjeno, je ob hčerki,  zapustila ta, njej ne vedno naklonjeni svet. Umrla je 20. 4. 2002 in je pokopana na Limbuškem pokopališču.

Tisti, ki smo jo poznali in ji bili blizu, smo lahko hvaležni za to bogato izkušnjo. Ni bilo vedno lahko biti blizu tako izjemne osebe, bilo pa je zanimivo, poučno in polno izzivov.

Margarita Stajnko Rogelj nam je lahko všeč ali pa ne, vendar je s svojim delom dokazala, da   gluhi lahko slišijo in nemi govorijo ter da se iz skromnih začetkov lahko razvije nekaj velikega in pomembnega, če le obstaja močna volja, znanje in jasen cilj.

četrtek, 16. januar 2020

Prostorska stiska Centra za sluh in govor Maribor


Spremljam zapise v časopisu, na FB, pogovarjam se in vidim -  Center za sluh in govor Maribor je v veliki prostorski stiski!
Otrok, ki potrebujejo izobraževanje v prilagojenem programu za gluhe in naglušne otroke, za otroke z govorno – jezikovnimi motnjami, otroke z avtizmom, je vedno več. Prostorske kapacitete temu več niso kos. Vodilni na Centru se trudijo in iščejo rešitve, ki bi zadovoljile potrebe po kvalitetni obravnavi otrok s posebnimi potrebami. Delno stisko rešujejo tako, da gostujejo v Dijaškem domu Maribor, ob tem pa se zavedajo, da to ni idealna rešitev. Ne bi izgubljala besed o tem, da tamkajšnji prostori niso bili zgrajeni za dejavnost osnovne šole s prilagojenim programom za gluhe in naglušne ter za otroke z govorno jezikovnimi motnjam. Lahko si predstavljamo stiske in težave, s katerimi se srečujejo otroci in učitelji, ki izvajajo program.
V Večeru berem, da bi se lahko osnovna šola  Centra za sluh in govor Maribor, ki sicer ima dve organsko povezani organizacijski enoti (zdravstveno enoto ter enoto OŠ in vrtec), v celoti preselila v Dijaški dom. S tem bi se dom ukinil, njihovi zaposleni pa bi ostali brez zaposlitve. Seveda je to izzvalo začudenje in razburjenje. Kroži celo  peticija za ohranjanje doma.
Ni ravno spodbudno, če nekdo mora reševati svojo stisko na račun stiske oz. nesreče nekoga drugega.
Vse dogajanje dobiva nekakšen čuden prizvok, kljub temu da nobeden od vpletenih ne želi nič slabega!
Žalostno je, da v 21. stoletju v evropski državi, v Mariboru, ne moremo urediti ustreznih prostorov za vzgojo, izobraževanje in rehabilitacijo (habilitacijo) oseb s posebnimi potrebami na področju sluha, govora in jezika. Ne smemo pozabiti, da bi stavba, v kateri je Dijaški dom, bila potrebna temeljite prenove in rekonstrukcije, če bi želeli ustvariti pogoje za delo, kot jih zahteva stroka. Mislim, da bi odgovorni na nivoju države, morali res dobro premisliti in oceniti začetne stroške in potrebne finančne vložke ter pretehtati kasnejšo korist od novogradnje oz. rekonstrukcije stare, obstoječe stavbe Dijaškega doma! Obstajajo strokovno utemeljena pravila in smernice, ki se nanašajo na prostor, opremo, čas, metode za izvajanje prilagojenega programa ter prav tako strokovne  smernice za izvajanje zdravstvenega dela dejavnosti, ki omogočajo obravnavo otrok in odraslih s tovrstnimi težavami.
Center za sluh in govor Maribor je že ves čas obstoja (58 let)  izvajal svojo dejavnost tako, da je po svojih najboljših močeh zadovoljeval potrebe obravnavanih oseb. Ves čas pa se je srečeval s prostorsko stisko in vedno so mu bile ponujene  bolj ali manj začasne rešitve. Res je, da nobena rešitev ne more biti večna, vendar je pa lahko, vsaj v danem trenutku, optimalna!
Družba bi se morala  zavedati, da je Center za sluh in govor Maribor pomembna ustanova, ki svoje poslanstvo izvaja na visokem strokovnem nivoju ter od samega začetka delovanja sledi sodobnim strokovnim trendom in spoznanjem, istočasno pa uvaja inovacije na osnovi spoznaj in izkušenj svojih strokovnjakov. Center je že v 60-tih letih prejšnjega stoletja težil  h kvalitetni  integraciji svojih varovancev v socialno okolje. Osnovna doktrina je bila razvijanje govorno-jezikovne komunikacije, ki je integracijo omogočala. Ob sodelovanju z UKC Maribor, Oddelkom za otorinolaringologijo in CFK, je začel z izvajanjem  rehabilitacije oseb s polževim vsadkom. Prav tako je vzpostavil sodelovanje z Oddelkom za nevrokirurgijo in Oddelkom za nevrologijo in izvajanje logopedske terapije pri osebah po poškodbi oz. bolezni glave.  Poleg oddelkov vrtca za gluhe otroke, je Center organiziral oddelke za otroke z govorno-jezikovnimi motnjami in kot posebnost tudi oddelek rednega vrtca za otroke brez težav, kar je bilo spoznano za primer dobre prakse in se ga je prijelo ime »Mariborski model«. Osnovna šola izvaja prilagojene programe za gluhe in naglušne otroke ter za otroke z govorno-jezikovnimi motnjami. Posebej je usmerjena v izobraževanje otrok z avtističnimi motnjami.
Center je bil učna in hospitacijska  ustanova ter organizator številnih izobraževanj, posvetov, kongresov, kar je ime Centra poneslo v svet. To so samo nekatera pomembna področja, na katerih Center izstopa!
Center za sluh in govor Maribor ni namenjen sam sebi! To je ustanova, ki izvaja celostno obravnavo oseb s težavami na področju sluha, govora in jezika, ne glede na starost obravnavane osebe  in ne glede  na vzrok oz. pojavnost težave. Dvomim, da je v Mariboru, pa tudi širše v regiji, kdo, ki se še ni srečal s Centrom, ali vsaj poznal koga, ki Center pozna, saj je skozi Zdravstveno enoto šlo tisoče otrok in odraslih, ki so potrebovali pomoč pri rehabilitaciji sluha in govora. Veliko otrok s težavami je šlo skozi vrtec, kar jim je omogočilo kvalitetno vključevanje v večinske osnovne šole oz. v prilagojene programe osnovne šole, otroci brez težav pa so s pomočjo obrnjene inkluzije spoznavali in sprejemali drugačnost ter tako postajali socialo zrelejši. Poleg otrok, ki so bili takoj usmerjeni v prilagojeni program, je veliko šolskih otrok, ki  zaradi težjih primanjkljajev na posameznih področjih učenja ali govorno-jezikovnih motenj iz večinskih šol prihajalo v osnovno šolo Centra ter tako na prilagojen način usvajalo potrebna znanja, kar jim omogoča nadaljevanje šolanja.
Zato bi  Mariborčani  morali zahtevati od odgovornih, da njihov Center za sluh in govor  končno dobi ustrezne prostore, ki bi omogočali optimalno izvajanje multidisciplinarnih dejavnosti, potrebnih za uspešno obravnavo vseh, ki potrebujejo tovrstno pomoč pri odpravljanju in obvladovanju težav.   
To bi omogočila namensko grajena in ustrezno opremljena stavba z vsemi priteklinami, ki so potrebne za kvalitetno izvajanje dejavnosti. Prepričana sem, da bi ministrstvo moralo razmišljati v tej smeri!
Mariborčanke in Mariborčani, podprimo vodstvo obeh vpletenih ustanov, Centra za sluh in govor Maribor ter Dijaškega doma Maribor, da lahko še naprej izvajajo svoje dejavnosti -  Center v novogradnji, Dijaški dom v svoji stavbi!
Ustvarimo peticijo za novogradnjo Centra za sluh in govor Maribor!
Tugomira Vizjak Kure

torek, 19. december 2017

IGRALEC.......



Nekoč sem, tako kot verjetno večina deklic, sanjala, da bom igralka. Seveda sem si sebe predstavljala kot prepoznavno in občudovano divo v stilu Elizabeth Taylor, ki vsa nališpana in čudovito oblečena hodi po Hollywoodu. Seveda se te sanje niso uresničile, pa tudi naredila nisem nič, da bi se!

Še sreča, ker zdaj pa sploh  ne bi hotela biti igralka, sploh pa ne gledališka!

Ko gledam, kaj vse  morajo igralci početi na odru, me mine veselje … Še posebej, če njihovo početje sploh bistveno ne vpliva na sam potek drame oz. ni pomembno za njeno sporočilo.
Filmski igralci posnamejo nek prizor, za nevarno sceno pa celo lahko dobijo dvojnika in to je to.
Tisti v gledališču, pa iz dneva v dan, ponavljajo fizično zahtevne  in težke prizore, likom dajejo  dušo in razdajajo čustva.
Meni, ki samo gledam, postane naporno in neprijetno, če je na odru nekdo celo predstavo bos na eno ali obe nogi, ali če celo dejanje nag presedi v pepelu, ali če se nekoga poliva in maže z rdečo barvo (to je sploh »in«), ali če stoji ali se valja v vodi, če se poti  pod težkimi oblačili, če govori in diha v dimu, če skače in dela premete, pleza, ali kriči v mikrofon … Vse to pa samo zato, da … Pa saj ne vem, zakaj, ker s samim besedilom običajno ni povezano!
Lahko kdo reče, da to spada k igralskemu poklicu. Ja,  ali pa tudi ne! Igralci morajo znati besedilo, morajo imeti govorne in glasovne sposobnosti, morajo se znati vživeti v lik, morajo razumeti in dojeti bistvo dela, ki ga predstavljajo, morajo se znati gibati na odru. To morajo!
Sicer se lahko zgodi, da se igralec prelevi v akrobata in telovadca in izgubi posvečeno vlogo nosilca in darovalca besede! Igralčevo najmočnejše orožje mora biti glas! Z glasom in besedo mora pritegniti in osvojiti publiko. 
Seveda ta glas ne sme biti oskrunjen z mikrofonom in popačen z glasnimi zvočniki, ki v gledališki dvorani uničijo ves čar čiste govorjene besede. Še hujša pa je pretirano glasna  glasbena spremljava, ki na trenutke preglasi igralca in s poudarjanjem določenih frekvenc  ter jakostjo  spominja na rock koncert. Pri tem je publika bolj ogrožena kot igralci, saj so mikrofoni postavljeni pred odrom in zvočniki usmerjeni proti gledalcem.

Zavedam se, da se svet in z njim tudi teater, spreminjata. Ampak vse »moderno«, »novo«, »sodobno«, še ne pomeni dobro. Vsi sodobni gledališki pristopi bi morali biti v pomoč besedilu in bi ga morali podpirati, ne pa biti sami sebi namen. Tako bi gledalci lahko doživeli tisti pravi gledališki užitek, ki je, upam, cilj vsakega režiserja in igralca.

Želim si, da bi na oder postavil kakšno dobro dramo, ki bi od igralcev zahtevala predvsem glasovno govorne sposobnosti. Želim, da  predstavijo dramo, ne pa želje in blodnje režiserja!  

Še vedno imam rada gledališče in igralce, me je pa že nekaj časa pred predstavo malce strah, saj ne vem, kaj me bo tam pričakalo.

četrtek, 20. april 2017

Margarita Stajnko Rogelj (1921 – 2002) – ob 15. obletnici smrti





Margarita Stajnko Rogelj je bila defektologinja- logopedinja in surdopedagoginja, ustanoviteljica Centra za sluh in govor Maribor, začetnica logopedske obravnave bolnikov na Oddelku za nevrokirurgijo  (takratne) Splošne bolnišnice Maribor, učiteljica in mentorica številnim mlajšim kolegom, velika humanistka ter terapevtka mnogih otrok in odraslih, ki zaradi različnih vzrokov niso slišali ali govorili.
Rodila se je 8. junija 1921 slovenskim staršem v Beogradu. Njena starša, mati Alojzija (roj. Magdič) in oče Matej Stajnko, sta po I. svet. vojni prišla v Beograd, kjer je oče kot vojaški veterinarski pomočnik nadaljeval šolanje na Vojni veterinarski šoli ter delal v kraljevih hlevih na Topčideru.
Margarita – Jetica,  je kasneje obiskovala učiteljišče v Mariboru in vstopila v skupnost šolskih sester sv. Frančiška Kristusa kralja v Mariboru (kandidatura – september 1936, o večnih zaobljubah ni podatka) ter prevzela redovno ime Mirjam. V Mariboru, pri šolskih sestrah,  je končala učiteljišče leta 1940 /41. Ob začetku II. svetovne vojne, so nemški okupatorji redovnice izgnali in razselili. Tako je vojno  preživela v Bosni kot šolska sestra - učiteljica.
Po vojni je prišla v Slovenijo zelo bolna. Živela je pri sorodnikih, ki so skrbeli za njo. Nekatere sestre,  ki so bile v državnih službah ali iz drugih razlogov niso mogle priti v skupnost, pa so z dovoljenjem predstojnic živele posamezno in se občasno pridružile bližnji skupnosti.   Tako s. Mirjam leta 1948 prišla v Ljubljano in živela  zunaj redovne skupnosti z redovnico s. Benigno (Zinko) Snoj,  učiteljico v takratni Gluhonemnici (zdaj Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana). V tem času je opravljala različna dela: pol leta je bila administratorka v bolnišnici na Jesenicah, potem je 2 leti referentka za pokojnine pri pokojninskem in socialnem zavarovanju, dve leti je delala na ljubljanskem mikrobiološkem inštitutu, potem je postala učiteljica in vzgojiteljica  v Gluhonemnici (1955).  
Ob delu v Gluhonemnici je spoznala težave gluhih, spoznala je težave s katerimi so se srečevali pri pouku in v vsakdanjem življenju. Ta izkušnja je pomembno zaznamovala njeno življenjsko pot.
Ob delu je dokončala študij surdopedagogike (1961) in logopedije (1962) na Višji pedagoški šoli v Ljubljani.
Ob vsem tem je igrala violino, pa tudi klavir. Zelo lepo je pela, tako kot vsi iz njene družine, tako da je nekaj časa sodelovala v zboru Slovenske filharmonije. Seveda je pela tudi v cerkvenem zboru. Nikoli ni skrivala svoje globoke in praktične religioznosti. Ukvarjala se je s slikanjem in po njenem pripovedovanju, ji je to pomagalo  v času velike stiske po vojni, saj je slike uspešno prodajala in si tako lajšala finančne težave. Rada je hodila v planine in igrala tarok. Imela je izreden talent za jezike, aktivno je govorila nemško (ampak nemščine nikoli ni uporabljala, saj je imela, zaradi vojne,  odpor do vsega nemškega), francosko, srbsko, hrvaško, bosansko, kasneje se za potrebe dela nauči še italijansko.
Leta 1961 je izstopila iz Kongregacije šolskih sester .
Leta 1962 je bila  poslana oz.  premeščena v Maribor s ciljem, da organizira surdopedagoško in logopedsko službo za potrebe mariborskega področja.
»Na večkratne prošnje in urgence Okraja Maribor je inšpektor za posebno šolstvo SR Slovenije tov. Marjan Pavčič poslal v Maribor tov. Margarito Stajnko Rogelj kot surdopedagoginjo in logopedinjo, da bi tu organizirala službo za rehabilitacijo sluha in govora. Ugotavlja se namreč, da je prav iz teh krajev dotok gluhih v ljubljanski oziroma portoroški zavod največji, razen tega je pa  vedno ostajalo precej gluhih še doma. Za naglušne tudi nihče ni skrbel. Že leta 1961 so pri Posebni osnovni šoli odprli oddelek za slušno prizadete, vendar oddelek ni zaživel, ker ni imel dobrih pogojev za to.« (KRONIKA OSNOVNE ŠOLE ZA SLUŠNO PRIZADETE PRI CKSG MARIBOR, 1962, str. 1)
Kod pogoj za prevzem te službe, je postavila zahtevo, da se v Mariboru usposabljanje gluhih oseb  izvaja po verbotonalni metodi dr. Petra Guberine. Tako je med prvimi v Jugoslaviji prevzela metodo zagrebške šole.  Osnovna ideja te metode je razvijanje ostankov sluha pri gluhih in naglušnih osebah ter razvijanje govora s pomočjo poslušanja.
Poročila se je z Ivanom Rogljem, gozdarskim tehnikom, bivšim učencem Zavoda za gluho mladino. 1963 sta dobila hčerko Miriam, kasneje pa še dva vnuka Tima in Nejca.
Nadaljevala je študij defektologije na takratni Visoki defektološki šoli v Zagrebu.
Tako se leta 1962, s prihodom v Maribor in z ustanavljanjem Centra za korekcijo sluha in govora, začne novo in pomembno poglavje v življenju Margarite Stajnko Rogelj, ki je trajalo do njene smrti , 20. aprila 2002. Njeno privatno življenje je bilo podrejeno zahtevam poklicnega življenja ter ustanove, ki jo je vodila.
Na začetku je Center deloval, kot zdravstvena ambulantna dejavnost, pod okriljem Zdravstvenega doma Maribor  (zdaj Zdravstveni dom dr Adolfa Drolca Maribor), kasneje je nastala potreba  tudi po vzgojno izobraževalni dejavnosti.
V mariborskem Centru je zastavila in razvijala drugačen pristop k obravnavi gluhih. Tako so v Centru, poleg verbotonalne metode,  za svoje učence iz oddaljenih krajev, namesto domske oskrbe,  organizirali namestitev v rejniške družine ter s tem omogočali otrokom bivanje v slišečem in govorečem okolju. Prav tako so organiziral občasno ali delno vključevanje otrok v večinske vrtce ali šole ter tako, od samega začetka, izvajali integracijo.
Končni cilj obravnave  je bila uspešna in kvalitetna integracija gluhih v slišeče okolje, tako da je veliko otrok, po končani osnovni šoli, nadaljevalo šolanje v rednih srednjih ali poklicnih šolah.
Tako zastavljeno delo je bilo rezultat prepričanja  Margarite Stajnko Rogelj, ki je z znanjem, izkušnjami in intuicijo, spoznala, da gluhi lahko poslušajo in govorno komunicirajo. Zbrala je ekipo strokovnjakov, entuziastov, ki so skupaj z njo izvajali korekcijo sluha in govora.
Bila je pogumna in odločna vizionarka in se ni bala nasprotovanj ne na političnem ne na strokovnem področju. Če je bila prepričana o pravilnosti svoje zamisli, se je zanjo borila ne glede na ceno.   
Poleg osnovne dejavnosti je v Centru ustanovila še šolo za tuje jezike, ki je delala po globalno-strukturalni avdio-vizualni metodi Centra SUVAG .
Spremljala je novosti in imela odličen čut za kakovostna in uporabna spoznanja, ki jih je oplemenitila še s svojimi izkušnjami. Tako je prevzela Metodo zavestne sinteze razvoja dr Cvetka Brajovića iz Beograda, ki je bila uporabna v logopediji, predvsem pri odpravljanju jecljanja ter pri otrocih z več motnjami.
Ves čas je intenzivno delala v oddelkih, individualno z učenci ter v logopedskih ambulantah.
Kasneje, v 70tih letih prejšnjega stoletja, je v sodelovanju z dr Matejem Lipovškom, prvim nevrokirurgom v  takratni Splošni bolnišnici Maribor (zdaj UKC Maribor), organizirala logopedsko obravnavo pacientov, ki so se zdravili zaradi možganskih poškodb oz. bolezni.
Do sodelavcev je bila zahtevna in je na prvo mesto postavljala delo oz. ljudi, ki so prišli v ustanovo po pomoč. Bila je velik, skoraj fanatičen, optimist. Verjela je v človeka in njegove sposobnosti, zato zanjo ni bilo nič nemogoče. Že najmanjši napredek ji je pomenil spodbudo k še boljšim rezultatom. Pacienti so jo imeli zelo radi, saj jim je nesebično pomagala, jih bodrila in se skupaj z njimi veselila napredka. Ni verjela v neuspeh. Vedno je našla pravo besedo v pravem trenutku. Ljudje so od nje odhajali pomirjeni in zadovoljni. Bila je priljubljena in cenjena, istočasno pa osovražena in deležna kritik strokovnih in privatnih nasprotnikov.
Ko se je upokojila, je bila še vedno polna moči in volje do dela. Mogoče je upokojitev prišla prezgodaj, vendar je v tistem času bila nekako politično zaželena. »Stajnkova«, kot smo jo klicali, pa ni prenehala z delom – postala je še bolj ustvarjalna. Predavala je, pisala referate za različna strokovna srečanja, pomagala pedagoškim delavcem in katehetom z nasveti. Veliko pomoči potrebnih otrok in odraslih je prihajalo k njej po nasvet in dobro besedo.
Nihče ni prerok v svoji deželi, zato je bila bolj zaposlena in iskana v Centru SUVAG  (zdaj Poliklinika SUVAG) v Zagrebu, kot v Mariboru. Pomagala je pri izobraževanju novih strokovnjakov ter pri delu z osebami s težjimi motnjami na področju sluha in govora. Zato so jo pošiljali tudi v druge SUVAG centre po svetu (Japonska, Francija, Španija, Portugalska, Italija) –  prav v Italijo je hodila zelo pogosto. Tam je kljub visoki starosti in razvijajoči se bolezni, intenzivno delala. Zelo jo je skrbelo, kako bo z »njenimi otroki«, ko ne bo več mogla delati.
Bolezni se je dolgo in pogumno upirala. Verjela je, da jo lahko premaga. Telo je že odpovedovalo, duh pa je bil močan. Še iz bolniške postelje je poslala kakšen nasvet ali strokovno mnenje. Ko pa je bilo njeno razgibano, ustvarjalno in polno življenje dopolnjeno, je v naročju hčerke zapustila ta, njej ne vedno, naklonjen svet.
Margarita Stajnko Rogelj nam je lahko všeč ali pa ne, vendar je s svojim delom dokazala da: „gluhi lahko slišijo in nemi govorijo“ ter da se iz skromnih začetkov lahko razvije nekaj velikega in pomembnega, če le obstaja močna volja, znanje in jasen cilj.
Tisti, ki smo jo poznali in ji bili blizu, smo lahko hvaležni za to bogato izkušnjo. Ni bilo vedno lahko biti blizu tako izjemne osebe, bilo pa je zanimivo, poučno in polno izzivov.