ponedeljek, 20. februar 2017

Pasji iztrebki



Nekoč je veljalo, da je Slovenija čista, urejena dežela in da so Slovenci snažni, da imajo radi red in urejeno okolje ter da se po tem  razlikujejo  od ostalih bolj »balkanskih« dežel. Zadnje čase, bolj ko hodim po tem našem mestu, manj verjamem v to staro prepričanje.
Kot lastnica psa sem vsak dan na cesti, v parku, na zelenicah v mestu. Že dolgo me mučijo papirji in papirčki, vrečke, ostanki embalaže, hrane, kozarčki, steklenice, cigaretni ogorki, izpljunki … še najbolj pa me mučijo pasji iztrebki.
Psov je zelo veliko, odgovornih lastnikov pa malo manj.
Zadnjič sem na Facebooku objavila fotografije iztrebkov, ki sem jih posnela na zasneženem Tomšičevem drevoredu (zdaj bi ga že lahko imenovali »pasji drevored«) in to na razdalji 10 metrov – bilo jih je 12 in to različnih velikosti, oblik  in barv. Če drevored dolg približno 800 m, lahko izračunamo, koliko jih je bilo na celotni dolžini. Bili so vsepovsod: na stezi, na pločniku,  na robu, tam, kjer je sicer zelenica.  Lepo so se videli na snegu! Še sreča, saj sem se jim lahko izmikala ter pazila, da ne stopim  vanje oz. da ne stopi vanje moj pes.  Sicer so bili nekateri lastniki »prebrisani« in so iztrebke pokrili s snegom. Mogoče so mislili, da potem ta zadeva čudežno izgine! Pozabljajo pa, da ko pride pomlad in snega ni, vsa nesnaga ostane in se pokaže v vsej svoji veličini. No, so pa tudi takšni, ki sicer iztrebke spravijo v vrečko, potem pa vrečko tam tudi pustijo. Ne vem, mogoče verjamejo v nekakšne pasje škrate, ki  s čarovnijo spravijo vrečko v koš!?
Ko se sneg topi,  se iztrebki lepo zlijejo z blatom in hinavsko čakajo na neprevidnega sprehajalca ali razigranega otroka, ki bo potem to smrdečo brozgo raznesel po cesti ali stezi ali po svojih oblačilih. Ko zraste trava, se zadeva ponovno skrije in preži na neprevidneža. Res ne vem, kaj je huje,  če sam stopiš in se »spelješ« ali pa, če se otrok igra v travi in se zapaca s pasjim »spominkom« ali pa, če pes stopi in potem pride z namazanimi in smrdečimi tacami v stanovanje.
Kot sem prej povedala, psov je veliko. Nekateri ljudje si nabavijo psa in verjetno verjamejo v  neko romantično predstavo o zvestem prijatelju, ki je na svetu zato, da jih razveseljuje in skrbi za njihovo dobro počutje. Redki pomislijo na to, da je pes tudi obveza in da s sabo prinese veliko skrbi in dolžnosti. Potrebno mu je zagotoviti primerno bivališče, ustrezno hrano, zdravstveno oskrbo, redne sprehode in primerno zaposlitev oz. aktivnost. Zelo pomembno je zavedanje, da naš pes ne sme obremenjevati okolice in ostalih prebivalcev. Imamo pravico imeti psa, ampak naša pravica ne sme kratiti pravice someščanov do varnega in čistega okolja ter neoviranega gibanja. Veliko je odgovornih in skrbnih lastnikov, ampak tisti neodgovorni mečejo slabo luč na vse lastnike in na vse pse!
Najmanj, kar lahko lastniki psov storimo je, da pobiramo nesnago za svojimi ljubljenčki. Tako kot se usedemo v avto  in moramo imeti vozniško dovoljenje s seboj, moramo imeti sprehajalci psov vedno v žepu vrečke za iztrebke. Potem pa jih moramo tudi pobrati. Ja, to je res ogabno (vendar potrebno) opravilo, ampak še bolj ogabno je pustiti kupček ali kup. To puščanje me  spominja na srednjeveške navade, ko so se človeški in živalski iztrebki mešali na mestnih ulicah. No, upam, da do tega ne bo prišlo!
Mislim, da obstajajo rešitve.
Kot prvo mislim, da bi bilo potrebno uvesti obvezno usposabljanje za lastnike psov. Vem, da so v zavetišču organizirali tečaj za sprehajalce psov. Toliko bolj bi bil potreben tečaj oz. usposabljanje za lastnike.  Pes je živo bitje s svojimi potrebami, ki  lastniku prinašajo  dolžnost in odgovornost.  
Potrebna bi bila  bolj pogosta oz. redna kontrola mestnih redarjev na krajih, ki so običajna sprehajališča psov.  Tisti, ki ne pobirajo iztrebkov, bi morali plačati globo. Če malce pretiravam – lahko bi postavili kamere, ki bi spremljale dogajanja in obnašanje lastnikov psov.
Mogoče bi pa lastniki psov zaposlili in plačali nekoga, ki bi skrbel za odstranjevanje iztrebkov z javnih in privatnih površin, po katerih se sprehajajo psi.
Ali pa bi, tako kot za kolesarje, naredili steze za sprehajanje psov. Takrat bi verjetno vsi pobirali za sabo, saj drugače ne bi imeli več kam stopit.
Lahko bi uvedli davek na pse. Tako bi se za psa odločili resnični ljubitelji in odgovorni lastniki, ki se zavedajo vseh radosti in vseh težav ter dodatnega dela, ki ga prinaša  življenje s psom.
Rešitev bomo morali poiskati, sicer sobivanje živali in ljudi v mestu ne bo prijetno.