petek, 27. december 2013

Miren božič



Običajno se oglašam takrat, ko me nekaj moti. Zdaj pa sem tako vesela in navdušena, da to moram podeliti!
Božič je minil brez pokanja! Čudovito! Nekaj let nazaj sem prav z grozo in zelo slabim občutkom pričakovala december, saj so že v novembru nekateri preizkušali moč in učinkovitost svojih pirotehničnih sredstev. Decembra pa se je začelo zares. Dogajanje je spominjalo na tankovske bitke, katere, na srečo, poznam samo iz filmov. Vsak izhod iz stanovanja v službo, šolo ali trgovino, je bil prava nočna mora, saj nisi vedel od kod bo kaj priletelo in ti počilo pod nogami. Tudi sprehodi po mestu, med stojnicami, so izgubili ves čar.
Da o sprehodih s psi, niti ne govorim. Veliko psov se je v tem času izgubilo, saj so prestrašeni tekali in niso vedeli kam. Moja psička, ki je, priznam, malce posebna, je po prvem poku, ki ga je slišala, ostala prestrašena do približno polovice januarja in je hodila ven samo zgodaj zjutraj, potem pa je ves dan ostala skrita pod mizo.
Spomnim se kako je trpela moja mama, ki je bila težka srčna bolnica in je ob vsakem poku doživela pravi šok. Tako se je praznični čas spremenil v čas strahu in nelagodja. 
Ne bom pozabila polnočnice, pred približno desetimi leti, ko se je zaradi eksplozij, v pravem pomenu besede, stresala mogočna stavba mariborske stolnice. Videla sem ljudi, ki so stali v stranskih ulicah in  čakali, da se prikaže skupina ali posamezniki, namenjeni v stolnico, potem pa so začeli z »obstreljevanjem« z vsemi sredstvi. Med bogoslužjem je zunaj, okoli stolnice tako treskalo, da se je komaj slišal mogočni glas takratnega župnika, gospoda Lipovška.
Silvestrovo pa je bila zgodba za sebe. Ko je odbila polnoč, so šipe v stanovanju tako žvenketale, da sem mislila, da bodo popadale iz okvirjev. Imela sem občutek, da bo stene razneslo. Zjutraj je bila cesta polna saj, pepela, papirčkov in tulcev od petard, raket in vseh ostalih pokajočih in piskajočih pripomočkov. Tisti, ki so se ponoči v opojnosti izživljali s pokanjem, so si zjutraj zaskrbljeno, v treznosti, ogledovali posledice na svoji lastnini.   
Na srečo smo postajali vedno bolj civilizirana družba in smo s pravnimi sredstvi in z vzgojo začeli urejati praznično dogajanje povezano s potrebo po glasnem preganjanju demonov in hudih duhov. Saj še vedno, tu in tam kaj poči. Ampak, v mestu je več ali manj mir. Ali je to posledica ozaveščanja in zavedanja nevarnost za sebe in za druge, ali pa tanjših denarnic, ne vem. Upam, da tisto prvo. Zato upam, da bo takrat, ko bo kriza mimo, in bodo ljudje ponovno imeli dovolj denarja za preživetje in za užitke, še vedno vladala pamet ter zavest o škodljivosti in nevarnosti tovrstne zabave.
Hvaležna sem za miren december in miren božič.
Čakam, da mine še silvestrovanje. Upam, da bo takšno, kot je bil letošnji božič.
Novo leto pa naj bo mirno, modro, ustvarjalno in povezovalno!    

ponedeljek, 9. december 2013

Običajna, tipična, povprečna… VEČINA





Zadnje čase nisem tolerantna.  
Zadnjič sem se razburjala zaradi potrebe po dobrodelnosti.

Zdaj se razburjam zaradi zgodb o uspehu. To je približno tako, kot so bile včasih pravljice o ubogih sirotah, ki so postale princeske. Samo, bilo je vedno veliko sirot in pastork in revnih deklic, ampak samo ena je postala princeska!
Nimam nič proti uspešnim! Super, da so uspeli, jim privoščim. Ampak, malo jih je! Enemu, na ne vem koliko tisoč, uspe postaviti in začeti uspešen posel. Ima pravo idejo in prave sposobnosti, pa še nekaj sredstev zraven in zgodba o uspehu je tu!  In potem dalje poslušamo druge vrste pravljico, kako je vse to možno, samo potruditi se je treba, treba je imeti pogum, treba je poiskati tržno nišo in tako naprej…
Ampak, to ni tako enostavno. Da to narediš moraš imeti določene sposobnosti in znanje!

Vsi tega nimajo! Priznajmo, večina ljudi pa je navadnih, običajnih, povprečnih. Imajo povprečne sposobnosti in povprečno znanje.  Nekateri so tudi malo manj običajni in tem je še težje. Zaradi takšnih pravljičnih uspešnih zgodb, ki so nekakšni poskusi dviganja optimizma nacije, se povprečni ljudje začenjajo počutiti  nesposobne in nekoristne, saj jim trenutno težko uspeva golo preživetje, kaj šele nekakšen veliki preboj v skupino uspešnih.  Veliko jih je brez dela, nekateri delajo  pa ne dobijo plačila, nekateri poskušajo s s.p.-ji, nekaterim uspe, večina pa ne.

Zdaj bi bile resnično  primerne  zgodbe tiste, ki bi govorile  o uspehu običajnega, povprečnega zidarja, ključavničarja, šivilje, učiteljice, natakarja, ekonomista, strojnika, zdravnice…. ki so (samo)zaposleni in imajo redno plačo s katero lahko dostojno pokrijejo stroške preživetja, pa še za kakšen sladoled jim ostane!
To bi bile prave zgodbe o uspešnosti običajne, povprečne, tipične večine naroda! To bi potrebovali zdaj, da bi se vsaj malo izboljšala samopodoba povprečnega, običajnega, navadnega človeka. Saj to smo mi, večina!

četrtek, 5. december 2013

V kraljestvu Zlatoroga – neprecenljivo





Sodobni ljudje, posebno mlajši, običajno mislijo, da se je svet začel z njimi. Kot da pred njihovo generacijo ni bilo ničesar. Vse kar velja je nastalo zdaj in je najboljše od vsega do sedaj ustvarjenega. No, zaradi takšnega prepričanja se včasih ponovno odkriva topla voda in  se nekritično hvalijo sodobni dosežki, ki pa to niso. (dobro, tudi to, kar jaz zdaj pišem, so že mnogi pred mano napisali).

Namreč, v UKM je bila včeraj (4. 12. 2013) odprta spominska razstava Janka Ravnika. Ob tej priložnosti je bil možen ogled njegovega »turistovskega« nemega filma V kraljestvu Zlatoroga, ob odlični klavirski spremljavi Jurija Dobravca. Začela sem razmišljati o tem, kako so naši predniki vedeli vse, kar je bilo potrebno vedeti, kljub temu, da so vedeli in imeli manj kot mi sedaj.

Ta črno beli film je bil posnet leta 1931 in mirno ga lahko postavimo poleg sodobnih filmov. Ko pomislim na tehnične možnosti in opremo v tistem času, lahko začutim in spoznam veličino ustvarjalca. Osupnili so me posnetki plezanja treh mladeničev, v srajcah in »pumparcah«, obutih v posebna lahka obuvala s katerimi so pred vzponom zamenjali »gojzarje«, ki brez težav premagujejo vrhove v  slovenskem alpskem svetu. Ob tem sem pomislila na snemalca, ki je s takratno opremo vse to posnel. Potem se mi Bear Grylls, s svojimi tehnikami preživetja, ne zdi več tako zelo supermenovski.

Pomislila sem, koliko ljudi pozna to delo in koliko jih je sploh videlo ta film! Mislim, da bi to lahko postalo »obvezno branje« v šoli, saj je to odličen didaktični material za spoznavanje in doživljanje tistega časa. Posnetki odlično prikažejo podobe mesta in vasi, industrije in kmetijstva, v tistem času ter  narave v svoji lepoti in veličastnosti. Prikažejo prijateljstvo intelektualca, delavca in kmeta, ki mladostno razigrani skupaj potujejo in spoznavajo kraje in ljudi. Podobe niso »pocukrane«, so pa realno optimistične in pozitivne.  
Film je res prava zgodovinska, geografska, etnološka in kulturna zakladnica.  

 


torek, 3. december 2013

Dobrodelnost



Oprostite, ne morem več poslušati o dobrodelnosti! 
Zakaj sploh mora obstajati dobrodelnost? To nima nobenega smisla!

Kako je mogoče, da v naši, visoko razviti, človeku prijazni družbi, obstajajo ljudje, ki potrebujejo hlebec kruha?

Razumem solidarnost, ki je potrebna v posebnih okoliščinah, ki jih povzroči višja sila.  V takšnih okoliščinah je normalno, da si ljudje pomagamo med seboj in delimo tisto, kar imamo s tistimi, ki so nekaj izgubili.

Razumem radodarnost, ko ljudje z veseljem podarijo nekaj nekomu, kar tako!

Ne razumem pa, kako se lahko zgodi, da človek nima tega, kar potrebuje za normalno , običajno življenje. Ne razumem, zakaj moramo prirejati humanitarne akcije in zbirati denar, zakaj mora obstajati Anina zvezdica ali zakaj gostilničar ponuja brezplačne obroke. No, hvala Bogu, da to vse obstaja in da se lahko vsaj na ta način pomaga tistim, ki potrebujejo pomoč! Ampak – zakaj?

 In ravno zdaj, slišim na 24 ur, da podobno razmišlja Svetlana Makarovič, s katero se mimogrede, običajno ne strinjam, ko pravi da so humanitarne akcije samo pesek v oči.

Če bi družba bila pravična, to ne bi bilo potrebno! Na svetu je toliko dobrin, da bi jih bilo dovolj za vseh 7 milijard.  To ni samo problem Slovenije in problem tega trenutka. To je večni problem s katerim se človeštvo srečuje!

 Vem, da je utopično pričakovati, da se bo to zgodilo, saj smo ljudje specifična bitja, ki na specifičen način gradimo svojo družbo, ki očitno mora biti razslojena!

Ampak, dajmo vsaj razmišljat o tem!

petek, 29. november 2013

Joj!



Hej, že dolgo nisem razmišljala!
Zdaj ne razmišljam, zdaj samo prosim… ker ne morem več….
Ko začnem z daljincem iskati nekaj pametnega za gledat in stiskam gumbe, naletim tudi na prenos iz državnega zbora ali pač nekaj takega, hitro stisnem naprej, potem pa me, tako kot tisto opico, ki se boji kače in si je ne upa pogledat, pa vseeno pogleda in potem pade v nezavest, premami in pogledam nazaj in potem… ne, ne padem v nezavest, pa tudi pritisk se mi ne dvigne, samo zvije me v želodcu in pri srcu me stisne žalost!
Žalost, razočaranje, nemoč in  rečem si: »Pa ne že spet, prosim, ne več eno in isto, ne morem več!«
Zadnjič spet gledam – amandma na amandma, pa amandma amandmaja, kar nekaj, in kar tako! Mislim, da nihče več ne ve čemu kaj služi in za kaj je kaj dobro! Ko se eden oglasi, točno že veš kaj bo repliciral drugi, in tako se v nedogled »nadmudrujejo« in »pametujejo«.
Ne vem veliko, ampak tako, po preprosti pameti, a ni naloga države, da organizira državljane in jim omogoči neko urejeno življenje v skupnosti? No, in potem, a ne  bi  predstavniki nas, državljanov,  morali iskati  neke, vsem nam, skupne cilje? Skupni cilj vseh nas pa je, verjetno, neko dostojno, normalno, urejeno življenje.
Ampak, verjetno je to pač tako, da ko postaneš politik, pozabiš zakaj si to postal, oz. kaj je namen tega, da si politik. Ni več pomembno tisto ljudstvo, ki te je postavilo oz. izvolilo. Na prvem mestu je stranka in strankarski interesi in deluješ pač tako, kot stranka misli in želi. (dobro, saj so tudi posamezniki, ki so izjeme)
Jaz bi stranke ukinila!
Zdaj se pa že vstajniki organizirajo v stranke…. škoda!
Pa, saj vem, organizacija je pomembna in je nujna za delovanje družbe! Ampak, potem pa se vedno vse izrodi in izgubi tisto prvotno bistvo…
Ja, in zato sem žalostna – ljudje smo ena čudna bitja – ko neko dobro zadevo institucionaliziramo, jo uničimo! In to se ponavlja skozi zgodovino in se vse vedno enako konča in se nič ne naučimo in vedno ponavljamo bistveno iste napake, v mogoče malo drugačni obliki……. 
Bojim se, da bi lahko bila izjava predsednika KPK ob odstopu, resnična. Nekako tako se je glasila -  politika je združena v korupciji.
O, joj, če je res samo v korupciji združena!!!