Zaradi delovnih
obveznosti, sem morala parkirati v bližini mariborske Filozofske fakultete in
to v ponedeljek, 3. 10. , ko so vsi študentje in profesorji začenjali študijsko leto. Na tem
prostoru je tudi sicer, ne samo v začetku oktobra, posebna sreča, če najdeš prosto parkirno
mesto. Uporabnikov je veliko, prostora pa malo!
Bilo je še nekaj prostora v slepi »ulici« med Lidlovo
trgovino in zapuščenimi prostori
Florine. Običajno je tam tudi vse polno avtomobilov. Avto sem pustila
tako, da nisem ovirala prehoda ali zapirala poti. Sicer tam nihče ne hodi,
razen voznikov, ki tam parkirajo, saj se tam končajo vse poti in se začenja
divja narava.
Po končanih obveznostih sem bila zelo presenečena, ko nisem
našla avtomobila. Po prvem presenečenju sem se spraševala, ali sem ga mogoče
pustila kje drugje, vendar sem bila prepričana, da tako raztresena vseeno
nisem. Druga misel je bila, da so mi ga ukradli. Po tem prvem šoku in grozi, ko
so mi vse posledice kraje avtomobila šle skozi možgane, sem začela
planirati izvajanje dejavnosti in
postopkov ob takšnem dogodku. Ker pa sem težko verjela, da bi poleg vseh
ostalih lepih avtomobilov, nekdo potreboval starega in ne ravno negovanega, mojega,
sem pomislila na mestno redarstvo. To me je potolažilo, saj sem upala, da je
avto v varnih rokah redarjev in da me pač nekje čaka. Sicer mi ni bilo jasno
zakaj bi ga odpeljali, saj ni bil napoti in ni nikogar oviral.
Vseeno sem poklicala policijo ter jim pojasnila, da ne
najdem avtomobila. Zelo prijazno so mi svetovali, me pomirili in mi dali
številko mestnega redarstva. Trajalo je kar nekaj časa, da mi je uspelo
priklicati to številko in zelo prijaznega gospoda, ki mi je potrdil sum in mi
povedal, da je moj avto na Nigradovem parkirišču.
Uspelo mi, da sem si uredila prevoz do lepe, moderne stavbe kjer
je sedež Medobčinskega redarstva in
Nigrada. Mimogrede sem pomislila, da njim pa, verjetno res dobro gre, saj imajo
sedež v tej moderni palači.
Pri mojih letih
takšni dogodki pripomorejo k utrujenosti in izčrpanosti, vendar sem vse še kar dobro prenašala, saj sem bila
prepričana, da je sedaj vseh težav konec, saj bom plačala in odpeljala avto,
katerega sem skozi ograjo gledala. Zasmilil pa se mi je avto zraven mojega –
njemu so še kar utripali vsi štirje smerokazi – verjetno ga je nekdo samo za
kratek čas pustil, vmes so ga odpeljali in sedaj mu še grozi, prazen
akumulator.
Najhujši šok tega dneva pa je bil na Nigradovi linici pri
vhodu, ko mi je gospod prijazno napisal položnico, in mi pojasnil, da jo moram
plačati na banki ali na pošti in potem moram prinesti potrdilo o plačilu in
potem bom lahko odpeljala avto. To je res bil višek vsega dogajanja! Lepo, po
vsem tem me je čakal še »sprehod« po Zagrebški ulici in iskanje banke! Ko bi le-ta bila za vogalom!
Na banki plačilo – samo z gotovino – še dobro, da je pred vhodom bankomat! Ob tem sem razmišljala ali je takšen način
urejanja zadev namenjen dodatnem kaznovanju in discipliniranju prekrškarjev ali
pa res ne gre drugače. Potem pot nazaj do lepe stavbe, kjer so mi kasneje
prijazno pojasnili, da resno razmišljajo o pripravi pogojev, ki bodo omogočali
takojšnje plačilo pri njih.
Vso to dogajanje je bilo precej naporno in obremenjujoče in nekako, po mojem laičnem mnenju,
ni bilo v sorazmerju s težo prekrška. Po neki preprosti logiki vidim zadevo
tako:
Če je moj avto bil nepravilno parkiran si zaslužim ustrezno
kazen.
Če ni oviral prehoda, dostopa, prometa vozil in pešcev, ga
ni potrebno odstraniti.
Če se ga odstrani, ni potrebno dodatno komplicirati postopka
plačevanja stroškov, ki so ob tem nastali.
Potem sem se začela spraševati o smislu in namenu takšnih
postopkov ter o smislu in namenu obstoja tovrstnih služb, podjetij, družb….
Sploh takih, ki so občinske in ki bi morale skrbeti za dobro občanov. Njihova dejavnost ne bi smela biti namenjena sama sebi
ali temu, da slepo izvaja neke predpisane postopke ter skrbi za polnjenje neke blagajne. Pomembno je,
da naloge in postopki občinskih služb, v
najširšem pomenu besede, ne izgubijo svojega prvotnega, plemenitega cilja, ki
bi moral slediti načelu »služiti in varovati« (»To Serve and Protect«). Upam,
da se bodo pristojni tega začeli zavedati!
